---

Izhodišče: Lesce

• Dolžina poti:
  225.0 km
• Čas poti:
  09:15:00
• Zahtevnost:
  Težka
• Podlaga:
  Asfalt

---

Opis poti

Iz Lesc krenemo skozi Radovljico, Podvin, Mošnje, Posavec, Naklo do Police. Na semaforiziranem križišču zavijemo levo in nadaljujemo skozi Kokrico, mimo gradu Brdo do Britofa. Na semaforiziranem križišču zavijemo levo v smeri Jezersko. Na začetku Hotemaž glavna cesta zavije desno, mi pa nadaljujemo naravnost skoti vas. Na glavno cesto se vrnemo v Tupaličah. Po glavni cesti nadaljujemo skozi Kokro preko mejnega prehoda Jezersko (najvišja točka poti 1218m) do Železne kaple (Eisenkappel). Na križišču, kjer se levo odcepi cesta za Obirsko, nadaljujemo naravnost najprej po kolesarski stezi, nato po glavni cesti do odcepa za Rebrca (Rechberg). Tam zavijemo levo in se povzpnemo do gradu. Sledi spust v Podkraj (Unterort), kjer na križišču z glavno cesto zavijemo levo in sledimo tablam za Celovec (Klagenfurt) vse do prečkanja reke Drave. Tam zavijemo levo na stransko pot, ki prav tako vodi v Celovec. Prednostni cesti sledimo do kraja Selo (Zell), kjer na krožnem križišču zavijemo levo. V Riharji vasi (Reichersdorf) spet zavijemo levo, nato pa desno prispemo v Celovec. Nadaljujemo naravnost, tik pred železniško progo pa zavijemo levo, nato pa spet naravnost. Po prečkanju železniške proge na križišču dveh glavnih cest zavijemo levo. Prečkamo reko Jezernico, nato pa z glavne ceste zavijemo desno proti Vetrinju (Viktring). Table za Otok (Maria Worth) nas pripeljejo do Vrbskega jezera, kjer je ob južni obali precejšen del poti kolesarska steza. Ko se glavna cesta prične oddaljevati od jezera, sledimo zelenim oznakam za Baško jezero (Faaksea). Jezero skoraj obkrožimo. V Droboljah (Drobllach) zavijemo levo in nadaljujemo do Beljaka (Willach) po glavni cesti. Ko se približamo Dravi, zavijemo desno na sprehajalno pot ob reki. Na prvem odcepu od mostu zapustimo sprehajalno pot. Po kolesarski stezi ob glavni cesti zapustimo Beljak in se preko Korenskega sedla vrnemo v Slovenijo. Sledi spust do Podkorena. Na križišču zavijemo levo in po glavni cesti nadaljujemo do Kranjske Gore. Tam se zavijemo na kolesarsko stezo 910200. Na križišču pri Hrušici zavijemo desno. Takoj po prečkanju Save Dolinke zavijemo levo in nato spet levo preko naslednjega mostu. Na prvem križišču zavijemo s prednostne ceste desno, nato pa nadaljujemo naravnost mimo železniške postaje in prednostni cesti sledimo do krožnega križišča. Nadaljujemo desno do Most, kjer z glavne ceste zavijemo levo. Zapornicam na železniški progi se lahko izognemo po cesti desno od proge in podvozom. Nadaljujemo do Rodin. kjer zavijemo desno proti Lescam.

---

Iz Lesc lahko poletite nad Gorenjsko. V Lescah se nahaja letališče, kjer je možno poleteti nad gorenjskimi kraji.

Srednjeveško mesto Radovljica je zraslo v 14. stoletju na rečnih terasa nad sotočjem Save Bohinjke in Save Dolinke. Srednjeveško obzidje z obrambnim jarkom zaokroža edinstvene primere srednjeveške arhitekture v Sloveniji - radovljiška Graščina, cerkev sv. Petra, Šivčeva hiša, Malijeva hiša s sramotilnim stebrom in grajski park. V Radovljici se nahaja edini mestni hotel Grajski dvor, delo arhitekta Ivana Vurnika. Gabrov drevored (od hotela proti staremu mestnemu jedru) poleg katerega leži grobnica padlim v drugi svetovni vojni. Drevored je ostanek graščinskega baročnega vrta, katerega je dala urediti rodbina Thurn-Valsassina v 17. in 18. stoletju. Poznosrednjeveški obrambni jarek je bil v zadnjih letih obnovljen (vstop v staro mestno jedro). Zgornja mestna vrata (vstop v staro mestno jedro), katera je nekoč ob dvižnem mostu varoval obokan obrambni stolp. Osrednji mestni trg ima na vsaki strani lepo vzdrževane spomenike srednjeveške in renesančne meščanske arhitekture. Radovljica je rojstno mesto Antona Tomaža Linharta, na ogled je njegova rojstna hiša iz leta 1634. Obiščete lahko tudi Lectarjevo hišo v kateri je najstarejša radovljiška gostilna. Vhodni portal, iz leta 1822, je delo znane kamnoseške delavnice Kocjančičev s Črnivca. Graščina v starem mestnem jedru je bila z gabrovim drevoredom prvotno povezana z lesenim hodnikom, kasneje pa s še danes uporabnim nasipom. Prvotni ortenburški grad je po potresu leta 1511 prezidal tedanji najemnik grof Dietrichstein, stoletje kasneje pa so jo dodatno razširili grofje Thurn-Valsassina. V pritličju je danes Glasbena šola, v prvem nadstropju je Čebelarski muzej, ki prikazuje dediščino slovenskega čebelarstva. Tu je tudi muzejska predstavitev življenja in del Antona Tomaža Linharta. Cerkev Sv. Petra je bila sezidana pred 750 leti v romanskem slogu. Sredi 15. stoletja je bila prezidana in povečana.

Sredi vasi Naklo stoji cerkev, ki je posvečena zaščitniku sv. Petru. Je enoladijska in zgrajena v podobi latinskega križa ter je tako lep primer baročne gradnje.V njej lahko občudujemo kar nekaj izrednih umetniških del. Glavni oltar in kip sv. Petra sta delo Jospia Götzla, oltarno sliko Jezus izroča ključe sv. Petru pa je naslikal slavni slikar Leopold Layer, ki je ustvaril tudi Marijino sliko na Brezjah. Cerkvi je v ponos tudi izredno lep križev pot, ki je delo umetnikov Josipa Wolfa in Jana Vurnika. Cerkev sv. Nikolaja na Brdu v Strahunju je bila sezidana okoli leta 1382 na mali skalni vzpetini. Posvečena je sv. Nikolaju - po domače sv. Miklavžu. Okrog cerkve je bilo včasih pokopališče. Največjo znamenitost cerkve predstavlja freska v prostoru pod zvonikom. Nastala je v 14. stoletju in ima veliko zgodovinsko vrednost.

Polica se nahaja na terasi med Kranjem in Pivko. Terasa je del Udinboršta, ki se v soteski Temnik najbolj približa Dobravi. Skozi to sotesko so leta 1908 speljali železnico proti Tržiču, danes pa se tiri končajo že v Naklem. Iz konglomeratne skale so Puharji prav na Polici več kot 300 let klesali mlinske kamne. Na Polici je danes priključek na avtocesto Ljubljana – Jesenice. Danes je poznana po ljudskem umetniku kiparju Janezu Vovku in Antonu Grašiču, svetovno znanemu zbiratelju starin. Na Polici se lahko ustavite na kmetiji pri Poličarjevih, kjer boste dobili vse kmetijske pridelke, na sosednji kmetiji Pr' Škofčevih pa vas bodo naučili jahati konje.

Kokrica leži na vlažnem zemljišču severno od Kranja, ob križišču cest, ki vodijo na Golnik, v Naklo, Preddvor in Predoslje. Knjiga Zgodovina mesta Kranja omenja Kokrico že v 11. in 12. stoletju, ko so imeli last nad njo Oglejski patriarhi. V 14. in 15. stoletju je Kokrica spadala po Ortenburško posest. Naselje se je prvotno imenovalo Kakericz in je predslovanskega izvora, pomeni pa malo Kokro. Na Kokrici se nahajajo Bobovška jezera. Naravna znamenitost jezerc pri Bobovku obsega območje okrog treh bobovških jezerc: Čukova jama, Krokodilnica in Ledvička. Med prvo svetovno vojno je v Bobovku pričela obratovati opekarna, njen lastnik pa je bil domačin Zabret, po domače Čuk. Jama, ki je takrat nastala z izkopom gline, se še danes zato imenuje Čukova jama. Po drugi svetovni vojni je bila izkopana še druga jama, katere pa se je prijelo zanimivo ime Krokodilnica, čeprav ni bilo nikoli nobenih krokodilov v okolici. Po teh bregovih so se otroci nekdaj radi ˝dričali po rit˝ in ker so imeli zelene hlače, so jim rekli, da so zeleni kot krokodili. Od tod tudi ime Krokodilnica. Trinajstmetrski izkop v globino je odprl zanimiv pogled v približno tristo tisoč let staro preteklost. Po vseh dobljenih podatkih naj bi bilo pred mnogimi leti tukaj že jezero. To potrjuje izkop fosilnih ostankov jate kleničev na globini 8 m. Stari naj bi bili okrog 180000 let. Zelo zanimiva pa je vsekakor najdba ostankov okostja mamuta v globini 8,5 m pod površjem. Po šibkejših kosteh sklepajo da gre za samico, po obrabljenosti molnarjev pa sklepajo, da je ob smrti presegel štirideset let. Verjetno je zašel v močvirje in se tam pogreznil ali pa so ga tja nagnali ledenodobni lovci, ki so verjetno živeli tu v okolici. Nekaj let po vojni je postala opekarna nacionalizirana, leta 1971 pa je prenehala delovati, saj je izkopavanje zaustavila podtalna voda v nivoju potoka Kokrica. Izkopane jame je tako zalila voda in v njih zaradi gline tudi ostala. Nastala so tri jezerca. Razen vsega naštetega pa je omembe vredna tudi glina. Glina, ki se nahaja v jezerih je zdravilna, saj jo v svojih knjigah omenja znani zeliščar in pater Simon Ašič. Glina pomaga domala pri vseh bolezenskih tegobah (zlom, težave z zobmi, kurja očesa, opekline, gnojne rane, prečiščuje organe urinskega trakta itd.). Zdravilnost gline so preizkusili že mnogi vaščani na sebi, laboratorijske preiskave pa so zdravilnost tudi znanstveno potrdile.

Grad Brdo je bil zgrajen v začetku 16. stoletja. V Valvasorjevem času so grad popravili in predelali, zgradili gospodarska poslopja in uredili vrt z ribnikom. V začetku 19. stoletja ga je hkrati z obsežnim posestvom priženil sodnik Jožef Kersnik, oče pisatelja Janka. Od 1868. leta do druge svetovne vojne so bili v njem okrajno sodišče, davkarija in zapori. Danes utemeljujejo vlogo protokolarnega središča in objekta, ki je primeren za organizacijo promocijskih dogodkov. Ambient prostorov v gradu je primeren za različne priložnosti, kot so sestanki s partnerji, seje odborov, podpisi pogodb, novinarske konference, predstavitve novih izdelkov...

Naselitvene korenine v vasi Britof segajo v rimsko dobo. Vas je v 11. in 12. stoletju spadala k zemljiškemu gospostvu mejnih grofov iz rodu Weimar-Orlamunde. Ob kmetih so se v 16. stoletju v vaseh okoli Kranja pojavili tudi rokodelci: v Britofu so se takrat zaceli ukvarjati s platnarstvom in sitarstvom. Iz tega časa je zapisan tudi podatek, da je 16 britofskih kmetij (skupaj s tistimi iz sosednjih vasi) obdržalo pravico, da iz Vojvodinega boršta dobivajo za lastne potrebe les od tistih dreves, ki jih je podrl veter.

Hotemaže so gručasto naselje na levem bregu Kokre ob cesti Kranj-Jezersko med vasema Visoko in Tupaliče. Vas je v srednjeveških virih prvič omenjena leta 1207.
Zanimivost je Novakova hiša s kamnitim kipom moža. Skulptura je ostanek iz gradu, ki je nekdaj stal na mestu sedanje hiše. Leseni grad je bil last hotemaških vitezov in je menda večkrat pogorel. Vas je bila nekdaj znana po mlinih-Mohorjev, Narobetov in Kapov.
Hotemažani so bili znani gobarji. V okoliških gozdovih je dosti gob. Na dan sv. Roka so morale biti na mizi že za zajtrk. Cerkev sv. Urha je v listinah prvič omenjena leta 1403. Veliki oltar je izjemen v tem okolju, saj se odlikuje po bogati ornamentiki v rokokojskem slogu.

 

OPOZORILO:
Za opisane kolesarske poti, točnost in natančnost podatkov avtor teh strani ne prevzema nobene odgovornosti. Kolesarske poti smo predstavili po naših najboljših močeh, odgovornost za izvedbo ture pa prevzame vsak izvajalec kolesarskih poti oziroma obiskovalec teh strani sam. Uredba o vožnji v naravnem okolju (UR. l. RS 16, 28/95)