Izhodišče: Marindol

• Dolžina poti:
  13.0 km
• Čas poti:
  01:30:00
• Zahtevnost:
  Lahka
• Podlaga:
  Asfalt, Makadam

Opis poti

Od TC Marindol zavijemo levo in po 2.7 km pridemo v Miliče. V križišču zavijemo desno in cesta nas po dobrih 700 m pripelje do cerkve sv. Petra in Pavla. Na glavno cesto se vrnemo po isti poti. V križišču zavijemo desno in po 1 km pridemo v Žuniče. V križišču lahko zavijemo desno in pridemo na maloobmejni prehod ali pa malo nad prehodom zavijemo desno na makadamsko cesto, ki nas pripelje do razvalin mlina in jeza na Kolpi. Od Žuničev do Preloke je še 2.1 km. Pri oznaki kraja Preloka zavijemo desno na makadamsko cesto, ki nas po 5.1 km pripelje do Vrhovcev. V Vrhovcih zavijemo desno in po 1.4 km se vrnemo v Marindol.

Svojo pot začnemo pri Taborniškem centru v Marindolu (TCM). Zavijemo na levo in asfaltna cesta nas vodi nad reko Kolpo skozi vasi Miliči, Žuniči proti Preloki. Gručasti vasi Miliči in Žuniči sta posebni po tem, ker v njih živijo potomci uskokov . To so bili priseljeni kmetje iz od Turkov okupiranih ozemelj, ki so v srednjem veku branili mejo avstrijskega cesarstva. Svojo pravoslavno vero in njihove običaje so ohranili vse do danes. V Miličih na razglednem griču stoji v lipovem gaju pravoslavna cerkev sv. Petra in Pavla, ki je vredna ogleda. Od cerkve je lep razgled proti Hrvaški in Cazinski krajini. V Žuničih pa je obnovljen kmečki dvor, imenovan Šokčev dvor, ki predstavlja za obkolpski del Bele krajine značilen kmečki dvor. Iz Žuničev se lahko spustite do reke Kolpe, kjer je most in mejni prehod. Poleg mostu je mogoče kopanje na jezu reke Kolpe. Ob jezu so razvaline mlina, ki samo kopanje naredijo še bolj skrivnostno. Pod vasjo je nekdaj stal grad, ki je branil mejo. Grad je že več stoletij v ruševinah. Pred Preloko, pri tabli za oznako kraja iz asfaltne ceste zavijemo levo na makadamsko cesto. Pot nas vodi skozi značilen belokranjski gozd s steljniki breze in praprot, imenovani Marindolski steljniki. Steljniki so nastali zaradi gospodarjenja v preteklosti, ko je bilo treba iz skope zemlje pobrati vsak prirastek, ki je pomagal preživeti. V očeh obiskovalcev so steljniki značilnost Bele krajine, domačine pa spominjajo na nekdanje trdo, vendar idilično kmečko življenje. Pot nas pripelje mimo travnikov in obdelanih vrtač do vasi Vrhovci. Pri glavni cesti zavijemo desno, mimo vasi Marindol nazaj proti našemu izhodišču. Prebivalci Marindola, ki se je pa nekoč imenoval Šobatovci ali Šobatovo selo, so uskoškega rodu.

Avtor:Klemen Markelj

OPOZORILO:
Za opisane kolesarske poti, točnost in natančnost podatkov avtor teh strani ne prevzema nobene odgovornosti. Kolesarske poti smo predstavili po naših najboljših močeh, odgovornost za izvedbo ture pa prevzame vsak izvajalec kolesarskih poti oziroma obiskovalec teh strani sam. Uredba o vožnji v naravnem okolju (UR. l. RS 16, 28/95)