Vedno bomo našli cilj, malo bližje ali dalje. Prilagodili si bomo težavnost kolesarjenja in  dolžino kolesarjenja. Pot po kateri bomo kolesarili je lahko asfaltirana ali makedamska. Prav tako lahko kolesarjenje popestrimo z ogledi kulturnih znamenitosti, in se ob kolesarjenju marsičesa naučimo in doživimo. Skratka lahko smo samo kolesarji ali pa popotniki na kolesu.
 

Smer poti: Jagodje – Strunjan – Portorož – Jagodje


V samem centru Jagodja se odcepimo levo navzgor v kratek klanec in se pridružimo na Parenzano. Nanjo meji zadnja vrsta hiš z urejeno okolico, kjer na prav nobenem dvorišču ne manjkajo negovane oljke, fige in rožmarin. Pot služi predvsem za pohodnike, sprehajalce, rolkarje in kolesarje.  Motorni promet je prepovedan. Tukaj lahko brez »hektike« čisto počasi in mirno uživamo v vožnji, vozimo drug ob drugem in klepetamo. Ne bomo dosegali kakšne visoke hitrosti, bomo pa lahko med vožnjo uživali prekrasne poglede po primorski naravi. Pot se rahlo dviguje. 

Zanimivost: Parenzana je speljana po trasi stare avstroogrske ozkotirne železnice, zgrajene pred 100 leti in je povezovala Trst s Porečom. Parenzana je italijansko ime za Poreč. Ideja po izgradnji železnice,  se je pojavila že nekje leta 1880, vendar je zaradi financiranja prišlo do realizacije šele leta 1898. Prvi potniki so se po Parenzani zapeljali 1. aprila 1902. Proga je bila dolga 122 kilometrov. Največja hitrost vlaka je bila 31 km/h in je  od Trsta do Poreča vlak vozil dobrih sedem ur.
 

Peljemo se mimo vinogradov. Iz poti ne moremo zaviti ali se kakor koli drugače izgubiti, saj se nam ne ponujajo druge možnosti izbire smeri, dodatno nas na kolesarsko Parenzano spominjajo dobro označeni kažipoti z oznako D-8. Prvi tunel nas ohladi in osveži. Prav prijetno se je zapeljati po tunelu, če veš, da njegova zgodovina sega daleč nazaj. 

Med potjo smo v smeri Strunjana zapeljali iz Parenzane, prečkali glavno cesto Izola-Poreč in se pripeljali v Strunjan.

Želeli smo si ogledati stare Strunjanske soline, ki so prehodne peš ali s kolesom. Prevozili smo se po tej neokrnjeni naravi, se vozili po kanalih in bregovih s kamnitimi zidovi, dvigovali kolesa po stopnicah in med zapornicami, si ogledali solinske hiše z okolico, prečkali mostove, skratka, pogled na soline očara vsakega obiskovalca in popotnika. Pokrajina je edinstvena, že mogoče zaradi arhitekturnih in zgodovinskih posebnosti, ter izjemne rastlinske in živalske pestrosti.

Zanimivost: Strunjanske soline so ene izmed najpomembnejših solin med 15. in 17. stoletjem. Ležijo na vhodni obali Tržaškega zaliva pri Strunjanu. Delo v teh solinah so za nekaj časa ustavili v 3. tisočletju, kasneje pa so pridelovanje solin obudili iz turističnih razlogov. Čudovit pogled na čudovito naravo. Svoj čas je bilo poleg starih piranskih solin v Sečovljah, Luciji in Strunjanu v Tržaškem zalivu in Istri veliko manjših in večjih solin na primer v Miljah, Kopru, Izoli in Luciji.
 

Pravijo, da so Strunjanske soline čudovite ob vzhajajočem in zahajajočem soncu. Samo oko, niti fotoaparat ni sposoben zajeti vsega kar vidiš. Verjemite, res je tako.

Ponovno prečkamo glavno cesto, se pripeljemo na Parenzano ter se podamo proti Portorožu. Pričaka nas še en tunel. Za tunelom kar strmi asfaltiran spust do Avditorija v Portorožu. Ker smo že na obali, in ker je bilo morje blizu, smo se odpravili na samo portoroško plažo, da si ogledamo promenado ljudi, ki se je vila sem ter tja.

V popolni »bojni« kolesarski opremi smo prikolesarili na kamnito plažo, ki je tokrat nismo rabili plačati, saj se kopalna sezona še ni pričela. Preveč ljudi in vročina nas je pregnala naprej do Lucije, kjer smo se zapeljali v marino, da si ogledamo drugo »užitkarjenje« . Popeljali smo se po pomolu med jadrnicami, kjer so se veselo pripravljali na sejem Navtike.
 

Počasi smo se začeli vračati nazaj proti cilju. Strmi klanec pri Avditoriju nam je pognal kri po žilah in malo močneje smo morali pritisniti pedala.
 

Znana pot nas je vodila nazaj. Pri prihodu iz drugega tunela obvezen sestop iz kolesa in fotografiranje. Prečudovit razgled na Izolo moramo ovekovečiti, saj nam vedno znova vzame sapo. Ob pogledu se zaveš, da smo se resnično vzpeli kar za nekaj metrov nad morjem.
 

Skupaj smo prevozili 26 čudovitih kilometrov.


Takšen kolesarski turistični izlet je idealen za vmesni počitek med napornimi turami. Mišice se še ne ohladijo, pa vendar delajo in so pripravljene na nove napore. 


Vedno znova me prevzame ta čudovita primorska narava. Odpre se nam obzorje, zasije nam sonce in zadiši nam po morju. Vsak dan je novo doživetje, ki te romantično začara, obudi spomine ali pa skali nove. Nikoli ti ni dolg čas in nikoli ti ne zmanjka poti. Vedno je konec, konec poti in potovanja, pa vendar nas vedno znova kliče nova pot in nova dogodivščina.
 

Petra Poštrak