Čeprav za osvojitev kakšnega novega klanca, je dovolj tudi nekaj popoldanskih uric, le postankov in uživanja ob doseženem je tako manj.

Tokratni kolesarski potep je bil namenjen Tuhinjski dolini. Takole piše o njej: »Širi se na severovzhodu Posavskega hribovja v smeri vzhod - zahod, na severu pa jo Menina ločuje od zgornjega dela Zadrečke doline. Glavna poselitvena os je osredotočena ob Nevljici in Motnišnici, naselja na dnu doline so večinoma gručasta, deloma obcestna. V srednjem veku je bila Tuhinjska dolina prometno pomembnejša od Črnega grabna (cesta preko Trojan), o čemer pričajo njena številna starejša naselja. Danes je po Tuhinjski dolini usmerjen zlasti promet, ki Celjsko kotlino povezuje z Gorenjsko.«

Kot običajno sem šla, po manj prometni cesti, skoz Moste, Križ in Podgorje do Kamnika, kjer se na desni ponuja pogled na kamniški Stari grad, takoj za mestom pa na Kamniške Alpe.

Na koncu Kamnika cesto za Tuhinjsko dolino označuje smerokaz. Cesta pa sicer poteka naravnost iz kamniške obvoznice, tako da kakšne večje pozornosti smerokazom ni potrebno posvečati. Na obrobju Kamnika se nahaja letno kopališče, ob njem je urejen tudi kamp, kjer pa sicer ni kakšne velike gneče (vsaj v sončnem delu).

Cesta se proti Vrhpolju in Soteski začne malo vzpenjati , vendar ni naporno, saj ob njej skoraj ves čas teče potok Nevljica, ki vsaj malo ohlaja poletni zrak, občasno ohlajen tudi s senco dreves.

Pot se nadaljuje mimo Kavrana, Podhruške, Srednje vasi  in Loke v Tuhinju, ki se s ceste zdijo prave idilične vasice, med travniki, njivami in pašniki, nad njimi pa se na obeh straneh se pogled ustavlja na zelenih hribih.

Pot ni naporna, čeprav se ves čas, kljub vtisu, da je ravna, ves čas po malem vzpenja. Naslednje naselje je Potok, kjer na začetku vasi tabla opozarja na bližino Term Snovik. Najmlajše in najvišje ležeče slovenske terme. Ker sem bila tam nazadnje prvo leto po odprtju, sem se odločila, da malo skrenem s poti in si ogledam »napredek«.

V idili pod hribi se je z letnega kopališča, ki ga mimoidočim sicer zakriva drevje, slišal poletni vrvež kopalcev. Nad termami pa je urejeno apartmajsko naselje pod gozdom in po avtomobilskih registracijah sodeč so obiskovalci term tudi tujci.

Ne rečem, da se ne bi bilo slabo malo  namočiti v bazenu, ampak mogoče kdaj drugič. Tokrat sem se vrnila nazaj na glavno tuhinjsko cesto, kjer sem malo naprej v vasi opazila smerokaze za zdravilni vrelec.

Ker sem bila radovedna, sem skrenila s poti še malo. Po nekaj sto metrih, sicer makadamske poti, sem prišla do izvira zdravilnega vrelca, kjer so informacije (potrdila) o neoporečnosti in pitnosti vode. Zdravilnost te vode je v krepitvi energetskega polja, pri težavah z žlezami posebno ščitnico, celično pretočnost vode, deluje na duševno-mentalni nivo; vsekakor naj bi bila koristna za ljudi, ki prebolevajo bolezen. (vir:  http://www.radiestezija.si/razno.php)

Da vse le ni »iz trte zvito« me je prepričal pogled na število plastenk, ki so jih nekateri napolnili (očitno uporabljajo vodo tudi za kuho) in sem si svojo plastenko (sem jo morala prej še do konca sprazniti) napolnila še sama – če ne prej, na tokratnem cilju bo sigurno dobrodošla.

Tako sem osvežena  in »polna zdravja« odšla nazaj na glavno cesto ter nadaljevala pot skozi Buč, Šmartno v Tuhinju do Laz v Tuhinju, kjer nad vasjo pogled zvabi cerkev na hribu (mhm, romarske poti so naporne).

V Lazah se cesta začne bolj vzpenjati, saj so zadnje večje naselje na tej strani prelaza Kozjak. Ob cesti redko poseljeni hribčki.

Potem se začne še zadnji kilometer do Kozjaka. Klanec! Kaj pa drugega in to oni neprijazni, ki je dejansko narejen direktno navzgor. Razdalja sicer ni velika, ampak sonce pripeka v hrbet.

Ko sem že mislila, da je konec in da sem na vrhu, se začne zadnjih sto metrov, ki sem jih prevozila z vprašanjem v glavi »pa kaj, za vraga, je meni tega treba«. Ko me je prav nesramno začel obletavati en »brincelj«, so mi namreč pošle lepe misli iz glave in ko me je še bolj nesramno pičil, bi ga najraje ugriznila. Žal je bil deležen le bolj milega zamaha z roko.  

Ampak, kljub njegovemu »nadlegovanju« sem zmogla še zadnje metre in zmagala! Na vrhu je postavljen steber, ki označuje prelaz (658 m).

…in na gorenjsko stran v soncu.

Tja sem se tudi vrnila. Med spustom so se malo posušile potne kaplje, ki sem jih pridelala ob vzponu in vse do Laz mi ni bilo potrebno poganjati pedal. Tudi čez vse ostale kraje se čuti, da se cesta spušča in povratek je hitrejši ter prijetnejši.

Ustavila sem se šele v Kamniku, kjer se združita Kamniška Bistrica in Nevljica.

Za konec: Tuhinjska dolina ponuja veliko izletniških točk, ki so primerne tudi za enodnevna dopustniška potepanja, s kolesom ali kako drugače.  Če pa vam moči in čas dopuščajo, pa lahko pot preko Kozjaka nadaljujete na štajersko stran in  si za povratek izberete vzpon skozi Trojane ter si privoščite še kakšen trojanski krof ali pa čez prelaz Črnivec, kjer  si spotoma lahko ogledate Mozirski gaj.

Romana J.