SloveniaHolidays.com > Poudarjene vsebine
Kolesarski izlet po vinski cesti
Trgatve so že na vratih in ni ga dneva, ko se v goricah kaj ne dogaja. Grozdje mora biti pobrano, saj se Martinovo veselo približuje, do takrat pa mora biti mošt že zrel. Prav zaradi naštetega sem se odločila, da pojdem tja, kjer je najbolj veselo, po vinski poti, med gorice.
Popeljala sem se v smeri Malečnik, prečkala most čez reko Dravo in zavila desno na kolesarsko pot. Peljemo se do picerije Črni baron in zavijemo levo.
Takoj se spremeni užitek vožnje, saj tukaj ni prometa in srečamo tu in tam kakšen avtomobil. Tudi naselje hiš postane zelo redko. Nas pa table opozarjajo na to, da se peljemo po vinski cesti v osrčje kmečkega turizma.
Pot se ves čas čisto na rahlo dviguje in ne predstavlja večjega napora, vse dokler se ne pripeljemo do gozda, kjer se soočimo s strmim a kratkim vzponom. Sam gozd je že čisto jesenski. Čeprav je še zgodaj popoldan je v gozdu že rahla tema in takoj nekaj stopinj manj, kot ob travnikih oziroma tam, kjer sije sonce. Tla v gozdu so prekrita z listjem in prepričana sem, če bi se ustavili bi zagotovo našla kakšno gobo. Prav diši po njih, ko prestopiš mejo gozda. Ko prikolesarim na vrh hribe in se pripeljem izven gozda se pred menoj razširijo travniki in prikaže se nekaj hiš.
Na desni strani domačije, katere krasijo table in opozarjajo, da se je tukaj prav dobro ustaviti, saj ponujajo najrazličnejše dobrote. Mošt, kostanje, gibanice, domači narezki. Komu se pri takšni ponudbe ne bi zahotelo teh dobrot in čisto vseeno bi nam bilo, če imamo še nekaj kilometrov za prekolesariti. Ampak, ker sem se tokrat odločila, da pot speljem, je moja trma močnejša od želodčka in želje po teh dobrinah. Pot postaja vedno bolj strma in vedno bolj ozka.
Peljemo se med dvorišči kmečkih turizmov, domačij, kmetij. Že kar grizemo kolena in sapa nam malo zastaja, pa vendar moramo priti do vrha. Rahel ovinek v desno in ponovni dolgi vzpon. Zgoraj se ustavimo in pogledamo levo nazaj Pohorje, naravnost pa vidimo gričevje vse do Avstrije. Ali ste opazili, kamorkoli se podamo na pot izven Mariborskega okoliša v hribe, vedno nas tako ponosno opazuje Pohorje. Ponuja tisti veličastni pogled in misel, da ga ne moreš nikoli pozabiti ali spregledati, ker je vedno tam, na preži.
Tokrat je pot po kateri sem se peljala zelo živa, saj ima vsaka gorica obisk. Srečam veliko traktorjev, ki vozijo grozdje. Ljudje kar pridno delajo, pa kljub temu so tako zadovoljni in dobre volje. Sonce in lepo toplo vreme je verjetno k tej dobro volji samo še pripomoglo.
Nadaljujemo po asfaltirani poti. Peljemo se mimo prečudovitih hiš, ki imajo krasen razgled.
Na eni strani Pohorje na drugi strani pa pogled proti Hrastovcu in Lenartu. Počasi se začnem spuščati, teren postaja manj prijeten, v gozd, v senco me popelje cesta.
Ko se nekaj časa spuščam, prikolesarim na pravo gradbišče, kjer gradijo nove ceste in pogled ni ravno lep.
Tukaj se priključim na staro cesto Maribor – Pesnica – Lenart in zavijem levo proti Mariboru. Po nekaj kilometrih pripeljem do krožnega prometa, kjer je za kolesarje poskrbljeno saj je speljan podhod na staro Šentiljsko cesto proti samemu centru Maribora.
Kljub temu, da me je zadnji del poti malo razočaral, je bil izlet prijeten. Poskrbel je za to, da se je pričel oglašati želodec in tiste dobrote tako glasno kličejo. Ja, treba bo zaviti v kakšno kamrco teh dobrot in poskusiti kakšen dober mošt imajo. Pa na zdravje.
Petra Poštrak