Izhodišče: Planina pri Sevnici

• Dolžina poti:
  37.7 km
• Čas poti:
  01:00:00
• Zahtevnost:
  Srednja
• Podlaga:
  Asfalt

Opis poti

• Planina pri Sevnici: srednjeveški trg, grad Planina, pranger, turška lipa, Etnološka zbirka Šmid, rojstna hiša pisateljice Anne Wambrechtsammer, kapelice križevega pota na bližnji Sveti Križ
• Visoče: kužno znamenje
• Jurklošter: kartuzija
• Marof: ribniki, ribiški dom
• Šentrupert: cerkev sv. Ruperta
• Kalobje: romarska cerkev
• Marijinega imena (razgledna točka)
 

Vas Planina se nahaja pod severnim vznožjem Bohorja na Kozjanskem. Stoji na razvodnem prevalu v povirju Sevčnice, Gračnice in Dobjanskega potoka. Planina pri Sevnici je križiššče cest proti Šentjurju, Rimskim Toplicam, Sevnici in Kozjem. Nad vasjo se dvigajo vzpetine: na zahodu Pečine, na vzhodu Krampil in na jugovzhodu razgledna vzpetina z romarsko cerkvijo sv. Križa. Planina se prvič omenja kot vinogradna vas,  nato kot trg, in na koncu pa kot trg z obzidjem. Leta 1494 so Planino opustošili Turki. Leta 1646 je kuga na Planini in njeni ožji okolici zahtevala tisoč žrtev. V spomin na ta dogodek so postavili kamniti steber v Visočah.

 

Grad Planina je bil pozidan na skali nad trgom Planina. Razvaline kažejo v jedru romanske sestavine, medtem ko je južna grajska stena gotska, vhodni del in del obzidja na severo-zahodni strani pa sta renesančni. Jedro gradu je tvoril mogočen palacij, ki je bil svoj čas dolg 38 metrov, širok pa 15. Poleg mogočnega obzidja, ki v spodnjem delu meri tudi poltretji meter, je bil grad na zahodni strani zavarovan z obrambnim stolpom, ki je varoval prvotni južni dostop. Spodnji del  zidu je ponekod zidan celo v obliki ribje kosti oziroma žitnega klasa (opus spicatum), kar je večja zanimivost. Turška lipa v Planini je bila za gradom posajena v času, ko so Planino napadli Turki. V bitki so jih planinski graščaki premagali, ubit pa je bil tudi turški poveljnik. Na mestu kjer so ga pokopali so posadili lipo. Tako se ta lipa imenuje turška lipa. Družinski zdravnik dr. Janez Šmid je v mnogih letih službovanja na Planini ustvaril zbirko etnoloških predmetov. Zaradi zanimanja za ljudsko dediščino, ki je propadala pred njegovimi očmi, je začel zbirati stvari, ki na to področje sodijo. Zbirko sestavljajo predmeti in orodja, ki so jih ljudje na Planini in v okolici v 19. in 20. stoletju uporabljali pri vsakdanjih opravilih od priprave hrane v črni kuhinji do ostalih gospodinjskih opravil. Zbirka zajema tudi predmete in orodja, ki so jih ljudje uporabljali pri kmečkih opravilih pri poljedelstvu, živinoreji, sadjarstvu, vinogradništvu itd. posebej so prikazani tudi predmeti, ki ponazarjajo pustovanje in druge običaje.
 

Marof je grič nad Novim mestom, preko katerega vodi cesta, ki povezuje center mesta in Bršljin. Na Marofu so obsežna arheološka najdišča, kjer so med drugim našli ostanke keltskih situl, ki jih hranijo v Dolenjskem muzeju.  Kalobje se omenja prvič že leta 1278. V kamnu, vzidanem v cerkev, piše, da je bila cerkev zgrajena leta 1572. Kalobški rokopis je čez tristo let staro, obsežno rokopisno knjigo z verskimi pesmimi, mašnimi volitvami in s kratkim katekizmom. Ime je dobil po Kalobju, od koder je prišel v roke Antonu Martinu Slomšku, najbrž iz rok ali zapuščine Mihaela Zagajška – tamkajšnjega prvega župnika, ki je pripravil med drugimi slovar, utegnil pa je izdati le slovensko napisano slovnico. Ker se je zanimal za vse v slovenščini napisano, je prišel tudi do te v knjigo vezane rokopisne zbirke. Rokopis pa ni nastal na Kalobju in tudi drugje na Štajerskem ne, nastal naj bi nekje na Dolenjskem v času med 1640 in 1651. letom. 

OPOZORILO:
Za opisane kolesarske poti, točnost in natančnost podatkov avtor teh strani ne prevzema nobene odgovornosti. Kolesarske poti smo predstavili po naših najboljših močeh, odgovornost za izvedbo ture pa prevzame vsak izvajalec kolesarskih poti oziroma obiskovalec teh strani sam. Uredba o vožnji v naravnem okolju (UR. l. RS 16, 28/95)