V Galeriji Božidar Jakac želimo s cvičkovo kletjo spregovoriti o vinu in njegovi vlogi v življenju dolenjskega človeka pa tudi o kletarjenju, pridelavi in predelavi skozi čas ter ob tem nuditi možnost okušanja rezultatov današnjih vinarjev, ki se nam tu predstavljajo kot člani Konzorcija cviček.

Cviček P.T.P. /priznano tradicionalno poimenovanje/ je suho vino z nizko alkoholno stopnjo (do 10,0 vol.%), z malo višjimi skupnimi kislinami, svetlo rdečkaste barve z rubinastim odtenkom, sveže sadne arome, v okusu nežen, lahkoten, svež in živahen. To vino, ki je zaradi svoje alkoholne in kislinske stopnje velik posebnež na vinarskem trgu, predstavljamo v kletnih prostorih nekdanjega cistercijanskega samostana.

Cviček pridelujejo danes v skladu z Zakonom o vinu in drugih proizvodih iz grozdja in vina (Ur.l. RS št. 70/1997), ki predstavlja pravno podlago za zaščito cvička, ter Pravilnikom o vinu z oznako priznanega tradicionalnega poimenovanja - cviček (Ur.l. RS št. 3/2000), le vinarji, ki imajo svoje vinograde v dolenjskem vinorodnem območju. Sicer pa je to vino, ki ima svojo zgodbo in je skozi celotno 20. stoletje prehodilo zavidanja vredno pot. Alenka Černelič Krošelj je zapisala »…da so kmetje-vinogradniki zaradi pomanjkanja znanja in opreme vse, kar so pridelali v majhnih vinogradih, dali skupaj in iz tega naredili vino. Tako vino je pil Janez Trdina, ki je hodil po Dolenjski v sedemdesetih letih 19. stoletja,« in ob tem tudi prvi zapisal njegovo ime - cviček. Po pojavu trtne uši in obnovi vinogradov, ki je temu sledila na prelomu 19. v 20. stoletje, se je kvaliteta dolenjskih vin, vključno s cvičkom, močno dvignila, kar je imelo tudi tržni učinek. Veliko zaslug za to je imel vinarski nadzornik Bohuslav Skalicky, ki je maja 1909 peljal cviček tudi na Vinsko razstavo v Prago.« Cviček so posamezni pridelovalci že v času pred prvo svetovno vojno prodajali tudi na Dunaj in v Gradec, kjer je dosegal zavidljivo vrednost 1 goldinarja za liter, dočim so bila ostala vina po 40 do 48 krajcarjev. Organizirano pa se je s cvičkom na trgu predstavila Vinarska zadruga Kostanjevica na Krki, ki je bila ustanovljena leta 1928, jeseni 1929 pa je prvič napolnila kapacitete v prostorih sedanje cvičkove kleti. Tudi zato lahko upravičeno trdimo, da predstavlja ta klet zibelko organizirane pridelave cvička. Vinarska zadruga je delovala tako na strokovnem področju obnove vinogradov kakor tudi na področju prodaje in promocije dolenjskih vin, predvsem takrat že uveljavljenega avtohtonega vina Cviček. Vino so preko različnih trgovskih podjetij, med katerimi izstopa Slovenija-vino, prodajali na domačem, jugoslovanskem, in tujem tržišču. V času po drugi svetovni vojni so cviček izvažali tudi v Švico, Belgijo in Anglijo in celo v tako »eksotično« deželo, kot je Brazilija. Pod mogočnimi oboki nekdanjega cistercijanskega samostana so se aktivnosti Vinarske zadruge in njenih naslednikov odvijale do leta 1980, ko so dejavnost prenesli v Leskovec pri Krškem, kjer tradicijo nadaljuje Vinska klet Krško. Sode te kleti so uporabljali do leta 1995, ko so jih kletarji še zadnjič napolnili.

Predstavitev cvičkove kleti je rezultat več desetletnih prizadevanj pridelovalcev cvička in Kmečke zadruge Krško, ki jim ni bilo vseeno, kaj se dogaja s cvičkom, vinom, ki ima poleg toskanskega chiantija edino na svetu z zakonsko podlago zaščiteno sestavo iz rdečih in belih sort grozdja. Te morajo biti v cvičku prisotne v predpisanem razmerju: žametovka, od 40 do 50% (izjemoma 60%), modra frankinja od 15 do 20% (izjemoma do 30%), kraljevina od 10 do 15%, laški rizling do 10% ter ostale sorte (rumeni plavec, zeleni silvanec, bela žlahtnina, štajerska belina in rdeče sorte, ki so dovoljene na Dolenjskem), katerih dovoljena vsebnost je do 15%.

Danes je cvičkova klet taka, kot je bila v času njenih začetkov v dvajsetih letih minulega stoletja in nato ob ponovni ureditvi po končani drugi svetovni vojni. V njej je 34 sodov, ki jih je Galerija Božidar Jakac odkupila v letu 1998 od Kmečke zadruge – Vinska klet Krško. Izdelani so bili v obdobju med leti 1927 in 1972; njihova kapaciteta se giblje od 2.940 do 10.600 litrov, skupna kapaciteta sodov in treh ohranjenih cistern, ki so bile izdelane v 50-letih dvajsetega stoletja, pa je dobrih 281.000 litrov.

Helena Rožman