NASTAVILI SMO OGLEDALO BADJUROVIM VODNIKOM PO ZIMSKI SLOVENIJI
 

RUDOLF BADJURA (1881-1963), doma iz Litije, je bil izjemno zagnan narodnjak in poklicni turistični delavec in pisec prvih vodnikov. Posebej pa so bili doma odmevne njegove smučarske knjige, tako ZIMSKI VODNIK PO SLOVENIJI (1934), SMUČARSKA TERMINOLOGIJA (1921) in SMUČANJE (1924).

Z SANMI, SMUČMI IN DRSALKAMI. V vodniku po Jugoslovanskih Alpah Badjura piše: "Hvala Bogu, minili so časi, ko smo naravi obračali hrbet ko je zapadel sneg. Z velikim veseljem opažamo, kako od zime do zime narašča obisk slovenskih zimskošportnih postojank in se množijo vrste tistih, ki so že prišli na boljši okus in se prepričali, da nam narava tudi v mrzlem letnem času omogoča nemalo športnega veselja in užitka - na ledu, sankah in smučeh".

SANKANJE PO CESTAH. "Na prvem mestu med zimskimi športi je bilo takrat še vedno sankanje... Badjura pravi: "Od vseh zimskih športov je v Sloveniji najbolj razvito sankanje, saj so na voljo številne alpske in državne ceste". Najbolj zanimiva so mu naslednja alpska sankališča..."

SANKANJE NAD DOLINO SAVE DOLINKE. "Podkorenska cesta je najprimernejša za sankanje z roba Poljane pri mejnem prehodu do središča vasi Podkoren. Vršiška cesta je primerna za sankanje od Erjavčeve koče, ki jo Slovensko planinsko društvo pravkar povečuje in prenavlja (* odprta je bila julija 1922!). Nad to kočo so pogosti snežni plazovi, ki radi zdrsnejo s pobočij tudi na nekaterih delih te ceste pod omenjeno kočo; zavoljo tega je treba pred sankaškim izletom na Vršič upoštevati snežne in vremenske razmere ter vprašati za svet kmete ali planince v Kranjski Gori. Sankanje je možno tudi na pobočju Vitranca."

S SANKAMI MED STOLOM IN SOTOČJEM SAV. "Svetokrižka cesta med Sv. Križem (*Planina pod Golico) in Jesenicami, dolga 4 kilometre, je izjemno ugodno in zelo obiskano sankališče. Kolovoz s Kneže navzdol v Moste pri Žirovnici je tudi zelo primeren za sankanje; zanimivi so zavoji na varni smeri skozi gozd. Lancovska cesta med Radovljico in mostom čez Savo (2 km) je pozimi zelo ugodno sankališče."

KRALJEVSKA SMUKA NA BLEDU. "Blejsko tekmovalno sankališče je umetno speljano in vzdrževamo; teče z Osojnice v Zako. Sem se hodijo sankat tudi člani kraljeve rodbine, ki ima v bližnji vili Suvobor svoj blejski počitniški in izletniški dom."

S SANKAMI Z LJUBELJA IN JEZERSKEGA VRHA. "Ljubeljska cesta je pozimi zelo priljubljeno sankališče; cesta je sicer plužena, a se sneg vso zimo zadržuje na njenem večjem delu. Kjer pa sneg skopni, ga spet namečejo in potlačijo, da je sankanje mogoče vso zimo. Ta sankaška smer, kjer prirejajo tudi mednarodna tekmovanja, je dolga več kilometrvov - z vrha, kjer je mejni prehod do cerkve sv. Ane ali še malo naprej v dolino. Jezerska cesta je najprimernejša za sankanje med Zgornjim in Spodnjim Jezerskim ter med Jezerskim vrhom in Zgornjim Jezerskim.

BOHINJSKA BISTRICA NA VRHU! "Belvedere se imenuje sankališče na robu Bohinjske Bistrice. To je edino umetno in vso zimo urejevano športno sankališče v Sloveniji; dolgo je 2 kilometra. Bohinjska Bistrica je sploh najpomembnejši zimsko športni kraj v Sloveniji, saj ima razen sankališča tudi drsališči, naravno na bližnjem jezeru in umetno pri Danici. Zelo številna so tudi smučarska vadišča. Slednja so pri sankališču (Kozji hrbet) in na Dobravi, kjer je zelo ugodna smuka, prekrasni tereni so zelo obširni in lahki. Nedaleč od Bistrice je na voljo tudi smučarska skakalnica. Smučišča so tudi na Senožetah pod Rudnico ob poti iz Bistrice v Srednjo vas. Najlepše smučišče pa je na Rovtih pod Črno prstjo, seveda le za izurjene smučarje. Smučarji obiskujejo tudi Vogar, Uskovnico ter Koprivnik in Gorjuše. Tourist-Office v Bohinjski Bistrici prireja tečaje, izlete in tekmovanja v sankanju, drsanju in smučanju ter vožnje s sanmi in vprego do hotela Zlatorog in v Srednjo vas. Pri kolarju Rodar popravljajo smuči, sanke in palice ter prodajajo tudi nove. Odličnost zimske sezone v Bohinjski Bistrici je tudi v tem, da je zelo lahko dostopna z vlakom, škoda je le, da ne prihajajo več zimski izletniki iz krajev onstran bohinjskega predora, saj so priključeni Italiji."

NA DRUGEM MESTU: DRSANJE. Badjura meni, da dajejo največ možnosti za ugodno drsanje zlasti Cerkniško, Blejsko in Bohinjsko jezero ter številni ribniki. Pripominja, da se nenehno povečuje število umetnih drsališč v nekaterih mestih in letoviščih. Tudi Ljubljana ima lepo umetno drsališče.

SMUČANJE JE ZA GOSPODE! O smučariji pa Badjura piše takole: "Ljubitelji tega športa prihajajo zlasti iz gosposkih slojev, posebej pa se zanj zadnji čas zanimajo dame, mladež in otroci. Smučanje je najbolj zdrav, zelo zanimiv in najmanj nevaren zimski šport. Noben drug zimski šport nam tako na široko ne odpira vrat v bajni svet zimske narave, kakor ravno smučanje."

SMUKA OKROG LJUBLJANE. "Najbolj ugodna smuška vadišča in izletišča v okolici Ljubljane so... Gradišče nad Višnjo Goro ima tako gladek hrib, da je to najbolj idealno smučarsko vežbališče v ljubljanski okolici. Potem pa so še Polževo nad Višnjo Goro, Polšnik nad Litijo, Toško čelo in Katarina, Žlebe nad Presko, Golo nad Igom, Planinica nad Preserjem in Pokojišče na Menišiji nad Borovnico. Ljubljani še kar bližnja in znana smuška vadišča so še Žale nad Kamnikom, Senožeta pod Kamniškim vrhom, Velika planina nad Stahovico, Kriška planina pod Krvavcem, Menina planina, Zelenica nad Sv. Ano pod Ljubeljem in Kofce pod Košuto."

GORENJSKA IN DRUGA SMUKA. "Na Gorenjskem so smučarska vadišča na Županovem (*Španovem) in Črnem vrhu, okrog Rožce, Vrtače za Babo, na Savskem molzišču in Hrušovški (*Hruška) planini - vse to nad Jesenicami. V Dolini ob Savi Dolinki je Kranjska Gora najbolj sankaški kraj, Rateče pa najbolj smučarski; tam so vadišča so pod Vitrancem, na Slatnah, na Lomičih, na Sovški planini in Kavalarki ter v Planici, kjer prirejajo tudi tekmovanja. Ratečani prirejajo izlete s sanmi in vprego tudi čez demarkacijsko črto v italijansko okupacijsko cono do Mangartskih jezer." Smučarji se oglašajo tudi na Gorjah pri Bledu, okrog Logatca, na Srnjaku nad Rakekom, na Slivnici in Kožljeku nad Cerknico ter povsod na Blokah in celo na Pohorju.

POHORJE VELIKO OBETA. V vodniku po Pohorju, ki je izšel leta 1924, Badjura posveča zimskim športom precej prostora... "Pohorje v zimi - bodimo odkriti nam je bilo v splošnem prav do predlani terra incognita. Le redki poedinci so prešli tod v snegu, izvemši do Mariborske in Ruške koče. Brez dvoma je odprto na Pohorju krasno polje za smuški šport in sploh zimsko turistiko."

POHORSKA BELA TRANSVERZALA. V omenjenem pohorskem vodniku je Badjura opisal smuško turo po pohorskem grebenu, kar je bilo za tisti čas skoraj prava pustolovščina. Opisovalec pove, da je leta 1923 in 1924 dvakrat presmučal Pohorje od Mariborske koče do Male Kope in ugotovil, da je to ena izmed najimenitnejših smuških tur v Sloveniji. Ugotavlja, da je teren na pohorskem grebenu od Bolfenka do Male Kope (v zračni črti 40 km) z malimi izjemami zelo ugoden za smučanje, najbolj idealen pa je svet med Roglo in Malo Kopo. Badjura predlaga izsekanje dva metra široke poti skozi gozd, "kajti snega zapade včasih tudi po dva ali tri metre in smučarja ovirajo nizke veje". Predlaga zimsko markacijo s kolci in ureditev preprostih zimskih počivališč. Ko danes beremo, kako Badjura predlaga dostop do Mariborske ali Ruške koče, nam gre kar malo na smeh... "Iz Ruš čez Apnico navkreber gremo peš, smuči pa na vrvico; na smučeh pa se lahko povzpnemo od Čandra čez Glažuto".

POHORSKA ZIMSKA ROMANTIKA. Tako pesniško, kakor je Badjura opisal zimsko Pohorje, danes ne zmore noben sestavljalec prospektov... "Tura po pohorskem grebenu je v jasnih dneh in ugodnem snegu izredno užitka polno potovanje za izvežbane krmarje. Prekrasni daljni razgled, sijajno sonce, daljne čiste snežne golice, in planjave ter bajne, fantastične slike dreves, svečanost in tajinstvenost v sneg odetih gozdov so veličastni, nepopisno lepi prizori in doživljaji."

SLOVENSKA SNEŽNA SEZONA. Badjura trdi, da sneg zapade v Sloveniji najpogosteje v mesecu decembru, v gorah pa seveda še kak teden prej prej. "Najbolj ugodni čas za smučanje je med 20. decembrom in do začetka februarja. V gorah pa je snega za smučanje, zlasti pa za smučarske izlete tja do sredine aprila".

OD ČEVLJEV DO RUT. Badjura daje smučarjem in sploh zimskim izletnikom skoraj prepodrobna navodila o obleki in obutvi... "Za smučanje so najprimernejši čevlji z vezalkami in jermenom, bolje je če za okovani, zlasti če premorete, da imate dvoje izletniških čevljev, okovane za hojo in neokovane za smuko. Najpomembneje pa je, da so čevlji iz odličnega usnja, ki je pred zimo dobro naloščeno z lojem ali firnežem ali s kako umetno mažo. Smučarjeva obleka naj bo iz gladkega temnega sukna, hlače naj bodo dolge, spodaj zožene in povezane tako čez podplate kakor tudi čez gleženj. Prav pridejo tudi ovojki ali golenice. Suknjič na bo kratek (bluzni). Dame naj imajo dovolj velike in ne previsoke čevlje s široko in nizko moško peto. Obvezne so tudi hlače, kajti krilo pri smučanju samo nagaja in je ovira. Prava turistka sploh nosi krilo na gumbe, da si ga lahko odpne in da povrh nahrbtnika. Prav ji bo prišlo med počitkom, da bo na zloženo krilo lahko sedla ali se z njim ogrnila, če bo pihal veter. Najbolj praktično pokrivalo za dame je ruta zavezana a la kranjska Micka, lahko pa dame nosijo tudi moške kape".

SMUČARSKI GOSTI. S svojimi informacijami in animacijami je Rudolf Badjura ne le razvnel zanimanje za smučanje med Slovenci, temveč je privabil k nam tudi nemalo zimskih turistov iz drugih delov Jugoslavije, ki so takrat v Sloveniji videli "Jugoslovansko Švico". Med jugoslovanskimi gosti so seveda prednjačili Zagrebčani in Beograjčani, saj je bila - pri njih - smučarija še hudo snobovska reč. Prihajali so tudi Italijani in Slovenci iz okupirane Primorske in Trsta ter z mednarodnimi vlaki, sicer bolj redki, tudi gostje iz Nemčije, Belgije in Velike Britanije

AVTOR ČLANKA: Franci Potočnik