Gorenjski muzej

Grad Khislstein
Tomšičeva 44
4000 KRANJ

Tel.: 059 096 631

Grad, sredi mestnega jedra Kranja, stoji nad prehodom čez Savo, na delu mestnega pomola, kjer je bilo utrdbeno področje od antičnega obdobja do zgodnjega srednjega veka. Tu je stalo obzidje že pred 1500 leti. Zemljišče so leta 1256 dobili v last Ortenburžani in na njem zgradili utrdbo. Po njihovem izumrtju v 15. stoletju je prešla v last Celjskih grofov in po smrti zadnjega Celjana pripadla Habsburžanom.

Grajsko poslopje je nastajalo med 15. in 19. stoletjem, današnjo podobo pa je grad dobil v 17. stoletju. Jugovzhodni del gradu je nastal v času turških vpadov. Vpet je bil v mestno obrambno obzidje kot njegov sestavni člen. V jugozahodnem delu je bil v začetku 16. stoletja zgrajen obrambni stolp, h kateremu so kasneje prizidali še bivalno stavbo z dvema nadstropjema. Sredi 16. stoletja je grad kupil podjetnik Janž Khisl s Fužin pri Ljubljani in ga leta 1578 prezidal v plemiški dvorec, ki je po njem dobil ime Khislstein. Kasnejši lastniki gradu so bili med drugim Mosconi, grofi Barbo in Auerspergi. Ob koncu 18. stoletja je grad kupil Natalis Pagliaruzzi in njegovi nasledniki so ga obdržali do leta 1913, ko je postal občinska last.

Grad Khislstein krasita dvoriščni in glavni portal, ki sta nastala v drugi polovici 16. stoletja, dvoriščni trakt z arkadnimi hodniki pa je rezultat prezidav v 18. in 19. stoletju.

Do leta 2008 je imel v Khislsteinu svoje prostore Gorenjski muzej, nato pa je lastnik gradu, Mestna občina Kranj, s pomočjo evropskih sredstev pričela z obnovo.

Prenovljeni prostori gradu Khislstein so namenjeni novi stalni razstavi Prelepa Gorenjska, ki obiskovalca popelje po glavnih prelomnicah življenja na Gorenjskem, od zgodnjega srednjega veka do danes. Razstavna zgodba najprej prikazuje značilnosti gorenjske pokrajine, popelje nas v čas naseljevanja Slovencev, nas pouči o življenju na gradovih in stiskah kmečkega prebivalstva. Seznani nas s podobo starega Kranja, spoznamo pa tudi, kako so ljudje nekdaj potovali in prevažali blago. Razstava namenja veliko pozornosti trgovanju in začetku industrijske dobe, ki je močno vplivala na razvoj Kranja. Vrhunec razstave je posvečen 19. stoletju, kjer so kot na oltarju domovine predstavljeni izjemni posamezniki z Gorenjske, ki so pomembno pripomogli k oblikovanju slovenske narodne zavesti in identitete. Obiskovalci med drugim lahko vstopijo v kmečko kamro, spoznajo nevestino balo in občudujejo prefinjenost meščanskega salona iz Prešernovega časa.

Zgodba nove stalne razstave se dotakne tudi spomina na bedo tovarniških delavcev in strahot obeh svetovnih vojn. Kaže odlične industrijske dosežke gorenjskih podjetij in tovarn. Na razstavi ima svoje mesto tudi 10 dnevna osamosvojitvena vojna v letu 1991, ko je Gorenjska odigrala pomembno vlogo. Muzejski sprehod skozi čas pa se zaključi z vstopom Slovenije v Evropsko unijo.

V gradu sta tudi strokovna muzejska knjižnica in pedagoška soba za naše najmlajše.

Nekaj utrinkov iz stalne razstave PRELEPA GORENJSKA:

Mestna hiša
Glavni trg 4
4000 KRANJ

Tel.: 04 201 39 80

Mestna hiša v Kranju je eden najpomembnejših arhitekturnih spomenikov na Slovenskem. Današnjo obliko je dobila z združitvijo dveh stavb:

– starejši del, ki meji na Poštno ulico, se prvič omenja v 1. polovici 16. stoletja. V pritličju je poznogotska Stebriščna dvorana iz začetka 16. stoletja, ki je bila prvotno namenjena shranjevanju sejemskega blaga trgovcev iz oddaljenih krajev.

– osrednji del stavbe z glavnim vhodom je eden najodličnejših renesančnih dvorcev v Sloveniji. Po svojem nastanku sodi v začetek 17. stoletja. Vežni strop v pritličju in prvem nadstropju krasi dekorativen mrežasti obok. Renesančna dvorana v prvem nadstropju je danes poročna dvorana. Krasijo jo intarzirana vrata z letnico 1638 in lesen kasetiran strop v renesančnem slogu. V vhodni veži so leta 1965 odkrili staroslovanske grobove in ognjišče iz 9. in 10. stoletja.

V Mestni hiši so na ogled tri stalne razstave: zbirka kiparja Lojzeta Dolinarja (1893 – 1970), arheološka Železna nit in etnološka Ljudska umetnost na Gorenjskem. V pritličju je tudi galerija, ki je namenjena občasnim muzejskim in likovnim razstavam.

Lojze Dolinar (1893–1970) spada med osrednje predstavnike slovenskega kiparstva 20. stoletja. Velja za enega vodilnih predstavnikov realizma, secesije, ekspresionizma, nove stvarnosti in socialističnega realizma v slovenskem kiparstvu. Znanih je več kot 500 Dolinarjevih kiparskih del. Uspešno se je uveljavil s portretno, malo, spomeniško, nagrobno in arhitekturno plastiko. Uresničil je nekatera največja spomeniška naročila, največ javnih in arhitekturnih plastik v Ljubljani je njegovo delo.

Dolinarjevo zadnje veliko spomeniško delo je bil Spomenik revolucije v Kranju (1961), kamor se je preselil po upokojitvi. Leta 1966 je bila v spodnji in zgornji veži urejena Galerija Dolinar z izborom 37 plastik in 15 grafik, ki jih je Dolinar podaril kranjski občini.

Na stalni razstavi prevladujejo Dolinarjeve plastike iz obdobja po drugi svetovni vojni. Med pogostimi motivi iz petdesetih in šestdesetih let preteklega stoletja so sedeča, stoječa ali plešoča človeška figura ali figuralna skupina, goli akt ter mati z otrokom. Sredi petdesetih let je nastalo več »paleolitsko« bujnih dekliških aktov iz braškega marmorja, ki jih je Dolinar najprej modeliral v glini, po njegovih navodilih pa so jih pomočniki vklesali v kamen. V drugi polovici petdesetih let je izdelal več »zvončastih« figur iz žgane gline.

Železna nit
V želji, da bi obdržali živo vez med pokrajino in človekom, smo poleg izjemnih fosilnih najdb rib in mamuta z Bobovka ter bizona z Leš prikazali tudi geološke plasti, ki so nastajale skozi milijone let.

Stalna arheološka razstava obiskovalca popelje od kultur stare kamene dobe, do mlajše kamene dobe, ko si je človek naredil stalna bivališča, udomačil živali in začel obdelovati zemljo. Sledi predstavitev bronaste in železne dobe, ko človek odkrije uporabno bakra, brona in nazadnje železa. S prihodom Rimljanov se v naših krajih zaključi prazgodovina in začne obdobje antike. V zadnji sobi razstave je predstavljen čas preseljevanj, ko Karnij postane Kranj. Ogledati si je moč tudi najnovejša odkritja z Lajha. Najbolj prestižna najdba je bil grob žene z zlatim prstanom, srebrno pozlačeno zapestnico, dvema okroglima zlatima sponkama z almandini, dvema srebrnima in pozlačenima ločnima sponkama, ogrlico iz jantarnih jagod, železnim nožem itd. -kar je bila značilna noša predvsem alamanskih, germanskih žensk 6. stol. po Kr. Med največja odkritja sodita razkošna oprema in orožje z Bašlja, ki dokazujeta prisotnost staroslovenske plemiške aristokracije kneževine Karniole.

Ljudska umetnost na Gorenjskem
Gorenjska ljudska umetnost je rasla in se razvijala iz korenin domačega izročila, pa tudi iz pobud, ki so prihajale v vaško okolje iz umetnosti bogatejših družbenih slojev. Vplivi sosednjih dežel, ki jih je gorenjski človek sprejemal v svojo kulturo, nas povezujejo v širši krog vzhodnoalpskih dežel. Posebno vrednost v notranji opremi gorenjskih kmečkih domov je bilo poslikano pohištvo. Še posebno veliko je poslikanih skrinj, ki kar preplavljajo razstavo. Razstava je glede na uporabno vrednost predmetov v življenju razporejena v štiri sobe: gorenjsko ljudsko stavbarstvo, notranja oprema stanovanj, praznično in delovno okolje gorenjskega človeka ter njegova duhovna kultura.

Prešernova hiša
Prešernova 7
4000 KRANJ

Tel.: 04 201 39 83

V hiši, kjer je od jeseni leta 1846 pa do 8. februarja 1849 prebival najpomembnejši slovenski pesnik dr. France Prešeren (1800 – 1849), je bil 8. februarja 1964 odprt spominski muzej.

Hiša je sestavljena iz dveh delov s skupnim dvoriščem. Gradnja stavb datira v čas pozne gotike, v 17. stoletju pa sta bili povezani v enotno stavbo z lesenim hodnikom, kar dokazuje ohranjen konzolni zaključek. Po požaru 1811 je bil lesen hodnik nadomeščen z arkadnim hodnikom. V letu 2000 / 2001 je bila hiša generalno prenovljena, hkrati pa tudi prenovljena in sodobno postavljena nova stalna razstava, ki prikazuje pesnikovo življenje od rojstva v Vrbi, šolanja na Dunaju, življenja v Ljubljani in smrti v Kranju.

Prešeren je v Kranju najel stanovanje v hiši, ki je nosila oznako Mesto 181. Hiša je bila last kranjskega trgovca in pivovarja Franca Mayerja. V spodnjih prostorih, kjer je danes galerija, je bila prva kranjska kavarna, ki jo je imel Švicar Florian Pua. Pesnik je imel vhod v hišo iz današnje Tavčarjeve ulice v prvo nadstropje. Prostori na današnjo Prešernovo ulico so bili bivalni (kuhinja, Katrina soba, Prešernova soba in soba Andreja Rudolfa), odvetniško pisarno pa je imel na Tavčarjevo ulico, ki se je v njegovem času imenovala Svinjska ulica.

Z avtentičnim pohištvom sta opremljeni dve sobi: pesnikova spalnica in odvetniška pisarna.

Razstavljeni so: cenzuriran rokopis Poezij iz leta 1847, original in faksimile Krsta pri Savici, časopisi, kjer je pesnik objavljal svoje pesmi (Carniola, Illyrisches Blatt, Kmetijske in rokodelske novice, Krajnska č’belica). Za likovno dopolnitev prostor krasijo portreti njegovih dveh prijateljev, Matija Čopa in Andreja Smoleta, ter portret njegove neuslišane ljubezni Primicove Julije. Razstavljamo tudi prvo pesnikovo likovno upodobitev iz leta 1850. Avtor portreta je bil Goldenstein, ki je pesnika naslikal po spominu. Posebej so izpostavljeni trije vrhunci v njegovem življenju: Sonetni venec, Krst pri Savici, izid Poezij. Njegova pesem Zdravljica je nadvse pomembna za slovensko narodno identiteto, saj je danes, ko smo Slovenci neodvisen narod, kitica te pesmi tudi naša himna. Dr. France Prešeren je svoje pesmi objavljal, med drugim, tudi v Kmetijskih in rokodelskih novicah, katerih urednik je bil kranjski rojak, dr. Janez Bleiweis, plemeniti Trsteniški. Njegov portret izpod čopiča Ivana Franketa je razstavljen v nekdanji sobi, kjer je prebival Andrej Rudolf. Portret je muzej pridobil kot donacijo od praprapra vnuka Andreja Bleiweisa.

Na razstavi je moč videti tudi precej knjig in sodobnih medijev o Prešernovem življenju in njegovem delu, hkrati pa tudi ogromno prevodov njegove poezije v tuje jezike. Ponosni smo, da Prešerna berejo tudi v kitajskem in bengalskem jeziku.

V pritličnih prostorih Prešernove hiše, kjer je galerija, poteka pestra razstavna dejavnost.

Oplenova hiša pod Studorom, Bohinj
Studor 16
4267 Srednja vas v Bohinju

Tel.: 05 922 67 74

Oplenova hiša je bohinjska domačija stegnjenega tipa, ki pod skupno streho združuje stanovanje in gopodarske prostore. Je ena redkih hiš, v katerih je še mogoče zakuriti na ognjišču črne kuhinje. Stavba je zidana in kombinirana z lesom. Dovoz po mostu na nadhlevski skedenj je speljan mimo stanovanjskega dela, kar je značilna bohinjska posebnost.

Stanovanjski del sestavljajo veža s kuhinjo, hiša in kamra, podstrešje in klet. Črno kuhinjo, ki so ji konzervatorski posegi vrnili prvotno podobo brez dimnika, loči od veže le obok – šipovnik. V njej se tri kurišča: odprto ognjišče, kurišče za peč in zidan kotel za kuhanje prašičje hrane. Tudi danes, kot v prejšnjem stoletju pred dozidavo dimnika, se dim vali pod stropom na podstrešje, šipovnik pa mu določa najnižji nivo. Hiša je osrednji bivalni prostor z mizo pod bogkovim kotom, klopmi ter lončeno pečjo z ležiščem nad njo, tako imenovanim pugartom. V prejšnjem stoletju so v zimskem času v hiši tkali, o čemer danes pričajo raztavljene hišne statve. Kamra je bila predvsem spalnica in, kot dokazuje stara listina, tudi prostor za preužitkarje. Žito, pridelke, obleko, obutev, orodje in podobno so hranili na podstrehi, tako imenovani ispi, v pregradah in skrinjah.

S hišo je bilo v prejšnjem stoletju združeno precej obdelovalne zemlje, o čemer pričajo za tedanje razmere velik hlev, skedenj in posebna shramba za steljo. Zadnji lastniki so posedovali le malo zemlje in več gozda, od živine pa so gojili le po nekaj koz, za katere so na skednju hranili seno in vejnike.

Na skednju je tako kot nekdaj shranjeno kmečko orodje in pripomočki – voz, lojtrnik, krtiči, gnojni koš, orodje za cepljenje skodel in popravljanje lesenih predmetov, brusni kamen … Večina razstavljene opreme in vse pohištvo je zapuščina zadnjih lastnikov.

Sedanja stavba je bila verjetno zgrajena na začetku 19. stoletja, postavili pa so jo namesto starejše lesene hiše; pri zidavi kletnega stropa so namreč uporabili tram s tremi malimi okenci. Pri arheološkem sondiranju v veži in kuhinji je bilo najdenih več kovancev iz devetnajstega stoletja. Pri obnavljanju je bila najdena darilna vdolbina na spodnjem nosilnem tramu v bogkovem kotu in živalska čeljust v zidu pri stopnicah v klet, ki verjetno predstavlja prvoten način zavarovanja hiše pred nesrečo.

Hiša je bila za javnost odprta leta 1991.

Odpiralni čas:

• od 26. 12. do 30. 6. in od 1. 9. do 25. 10.: vsak dan, razen ponedeljka, med 10. in 12. uro ter med 16. in 18. uro
• od 1. 7. do 31. 8.: od torka do nedelje, med 11. in 19. uro
• od 26. 10. do 25. 12. – ZAPRTO
• ponedeljek, 1. 1., 1. 5. – ZAPRTO

Vstopnina:

Planšarski muzej v Stari Fužini, Bohinj
Stara Fužina 181
4265 Bohinjsko Jezero

Tel.: 04 577 01 56

Bohinj je bil stoletja najmočnejše planšarsko središče. Tu je največ planin, najvišje planine segajo tik pod vrh Triglava. V Bohinju je bilo razvito planšarstvo z mlekarstvom v najbolj intenzivni obliki. Od maja do sredine junija so se selili planšarji z živino na spodnje in od tu na visoke planine, jeseni pa so se spet vračali v dolino. Na Uskovnici npr. so ostajali vse do božiča.

Planšarski muzej v stari Fužini je bil odprt leta 1971. Urejen je v opuščeni vaški sirarni, zgrajeni leta 1883, kjer so leta 1967 še izdelovali sir, in kjer so sirarski mojstri v poletnem času skrbeli za zorenje velikih hlebov sira, ki so jih nosači vsak teden prinašali s planin. Leta 1990 smo muzej vsebinsko dopolnili in preuredili.

V prvem prostoru je prikazan lesen planšarski stan z notranjo opremo s planine Zajamniki. Na vhodni fasadi stana je slabo vidna letnica 1849. V zadnjih dveh desetletjih so stan uporabljali le v času košnje in ob drvarskem delu.

V drugem prostoru je ohranjena originalna sirarska delavnica z velikima vzidanima sirarskima kotloma in prešo za oblikovanje hlebov sira. Razstavljeni so originalni predmeti notranje opreme sirarn (sirarsko orodje in pribor, posode za mleko, pinje za izdelovanje masla), velik kotel na lesenem vratilu iz sirarne na planini Blato. V vitrini je velika »majerska« krošnja, opremljena s potrebščinami, ki so jih planšarji vsako leto ob selitvah v planine nosili s seboj. S fotografijami so prikazane sirarne in sirarsko delo v planinah, transport sira v dolino, tudi listinski dokumenti v zvezi z organizacijo sirarstva.

Ob vhodu v muzej je kartografski prikaz najstarejših omemb planin (prva sega v leto 973), grafični list s hišnimi znaki, s kakršnimi so zaznamovali gospodarji svoje orodje in posodje. S fotografijami so prikazana značilna bohinjska planšarska naselja in značilne planšarske zgradbe. Na visokih planinah, kjer samo pasejo, so značilni enocelični leseni stanovi na stebrih, ki združujejo spodaj prostor za živino, zgoraj pa planšarsko bivališče. Na spodnjih planinah imajo gospodarji posebno zgradbo za pastirja in posebno zgradbo za živino – »hlev«, ki ga v ostrešnem delu uporabljajo tudi za shranilo sena, ki ga pridobivajo na teh planinah; ob skupnem pašnem svetu imajo gospodarji še individualno košenino.

V četrtem prostoru so prikazani portreti planšarjev, ki so tudi po štiri in več desetletij skrbeli za živino v planinah, dalje planšarske selitve, planšarjev delovni dan, njegova hranam njegov prosti čas, nazadnje tudi bohinjski kravji bal, tradicionalna bohinjska turistična prireditev, ki je pognala korenine iz planšarskega prikaza ob koncu paše.

Odpiralni čas:

• od 26. 12. do 30. 6. in od 1. 9. do 25. 10.: vsak dan, razen ponedeljka, med 10. in 12. uro ter med 16. in 18. uro
• od 1. 7. do 31. 8.: od torka do nedelje, med 11. in 19. uro
• od 26. 10. do 25. 12. – ZAPRTO
• ponedeljek, 1. 1., 1. 5. – ZAPRTO

 Vstopnina:

MUZEJ TOMAŽA GODCA

Zoisova 15

4264 Bohinjska Bistrica

telefon:04 577 01 42, 041 864 726,

email: [email protected]

V Godčevi hiši v Bohinjski Bistrici, kjer je bila nekoč usnjarska delavnica, je od leta 1979 odprt muzej. Muzej nosi ime po nekdanjem lastniku Tomažu Godcu (1905 – 1942), izučenem usnjarju, izvrstnem športniku, organizatorju smučanja, planinstva in turizma v Bohinju. Bil je eden izmed organizatorjev t. i. bohinjske vstaje leta 1941 in kot talec ustreljen v Mauthausnu.

V Muzeju Tomaža Godca pripravljamo predstavitev celotne zgodovine Bohinja, od prve poselitve v železni dobi pa vse do druge svetovne vojne. Obiskovalci muzeja si od junija 2015 lahko ogledajo del razstave, ki bo posvečen 1. in 2. svetovni vojni, od jeseni 2015 naprej pa se bodo z ogledom usnjarne Tomaža Godca lahko seznanili s predelavo kože v usnje. V prihodnjih letih bo z nadgrajevanjem razstave predstavljena bogata kulturna dediščina Bohinja. Obiskovalci so vabljeni tudi na ogled zanimivih občasnih razstav in priložnostnih andragoških in pedagoških delavnic.

Odpiralni čas*:

do  31. maja: petek, sobota, nedelja: 10h-12h in 16h-18h

1.6.-25.10.: vsak dan, razen ponedeljka, 10h-12h in 16-18h.

26.10.-25.12.: zaprto

*ODPIRALNI ČAS VELJA ZA LETO 2015.