Občina Sevnica je v sedanjem obsegu nastala leta 1955 in 1994. Leži ob rekah Savi in Mirni, na severu in severovzhodu jo objemajo strma pobočja Velikega Kozja (993 m), Lisce (948 m) in Bohorja (1023 m), na jugu pa dolenjski griči. Meji z občinami Krško, Škocjan, Trebnje, Litija, Radeče, Laško in Šentjur pri Celju. Z občinama Krško in Brežice tvori regijo Posavje. Območje občine meri 272 km2, tu živi v 114 naseljih povezanih v 10 krajevnih skupnosti (Blanca, Boštanj, Loka pri Zidanem Mostu, Krmelj, Primož, Sevnica, Studenec, Šentjanž, Tržišče, Zabukovje…) okrog 18.000 prebivalcev.
Sprehod skozi zgodovino nam pokaže, da je bilo območje občine poseljeno že v pradavnini (najdbe v okolici Kaplje vasi). Tu so živeli Iliri in Kelti (halštatske najdbe v Boštanju). V začetku našega štetja so ti kraji prešli v posest rimskega imperija.

O nemirnih časih preseljevanja ljudstev priča arheološko najdišče na Ajdovskem gradcu nad Vranjem iz 5. do 6. st. n. š., kjer so odkrili sledove poznoantičnega in zgodnjekrščanskega naselja.

V poznem srednjem veku, ko se je leta 1275 prvič pojavilo nemško ime Sevnice Liechtenwald, je območje pripadalo solnograškim nadškofom, po kratkotrajni vladavini madžarskih kraljev pa je prešlo pod habsburško oblast, ki se je ohranila do konca prve svetovne vojne.

Turški vpadi in kmečki upori so prizadeli tudi območje Sevnice. V kmečkem uporu leta 1573 so uporni kmetje Sevnico tudi zasedli. V 16. st. je bil zato utrjen sevniški gornji grad.
Sevnici niso prizanesli niti požari niti kuga. Trg je večkrat pogorel, nazadnje leta 1854, o morijah kuge pa pričajo mnoga kužna znamenja in taborska cerkev sv. Roka nad Sevnico.
Sevnici so bile trške pravice podeljene leta 1322, pravico do sejmov ji je podelil salzburški nadškof šele leta 1513, cesar Jožef II pa ji je leta 1783 dovolil prirejanje letnih živinskih sejmov. Arhitektura srednjeveškega sevniškega gradu je nema priča o mnogih preživelih obdobjih – od renesanse do baroka. Danes si v njem lahko ogledamo baročne freske, šolski in gasilski muzej ter muzej o izgnancih.

Umetniške duše se bodo razveselile razstavne galerije krasilne umetnosti Ivana Razborška, v gradu pa ima tudi svoj atelje in stalno razstavo akademski slikar Alojz Konec.
Dokaz harmoničnega prepletanja preteklosti in sedanjosti v Sevniškem gradu sta konfrenčna in poročna dvorana.
V bližini sevniškega gradu se nahaja Lutrovska klet - eden izmed najlepših renesančnih umetnostnih spomenikov pri nas, ki se poleg čudovite, skoraj fantazijske poslikave, ponaša tudi z izredno akustiko. Kot pove ime, je bila svoj čas zatočišče protestantskim luterancem. V njej je Lutrov nauk učil tudi Jurij Dalmatin.

Spodnji sevniški grad z letnico 1613 je najstarejša stavba na Glavnem trgu, ki je osrednji najstarejši del Sevnice skupaj z neoromansko župnijsko cerkvijo sv. Nikolaja, s cerkvijo sv. Florjana iz leta 1443 in z obnovljenim znamenjem s kipom sv. Martina iz 17. st. Danes je v spodnjem gradu sedež Občine Sevnica, trg pa tudi danes v glavnem ohranja svojo prvobitnost.
Tudi Sevnice se je v preteklem stoletju dotaknilo slovensko narodno gibanje. Leta 1866 je bila tu ustanovljena prva čitalnica v Posavju,ki se ji je leta 1869 pridružil še tabor, na katerem so številni narodno zavedni Slovenci zahtevali Zedinjeno Slovenijo.

Na zaobljenih gričih se kot samotni stražarji belijo cerkve in cerkvice. Mnoge med njimi so spomeniško zaščitene in še danes poudarjajo prvobitno lepoto in nedotakljivost naravnega okolja. Tudi srednjeveška cerkev sv. Jurija na Šentjurskem hribu (376 m) pri Tržišču iz začetka 13. st. sodi v sam vrh naših umetnostnih spomenikov.
Skozi mesto je leta 1862 stekla železnica in železniška postaja, ki so jo zaradi pomanjkanja prostora zgradili izven trškega jedra, je postala zametek novega dela mesta že pred prvo svetovno vojno.

Sevnica je bila v začetku 20. stoletja industrijsko nepomembna, čeprav je imela že pred prvo svetovno vojno dva obrata, tovarno kopit in parno žago. Med obema vojnama je bila Sevnica že najbolj razvit kraj v Posavju, drugo večje delavsko središče pa je bil Krmelj z rudnikom rjavega premoga. Med drugo svetovno vojno je bilo območje vključeno v Hitlerjev razselitveni program, zato je to obdobje med ljudmi pustilo globoke in boleče sledi.

Sevnica je postalo mesto leta 1959. Mesto s približno 5.000 prebivalci je industrijsko, obrtno, trgovsko, kulturno in upravno središče občine z obširnim zaledjem. Prevladuje predvsem tekstilna industrija (Lisca, Jutranjka, Inplet), lesnopredelovalna industrija (Kopitarna, Stilles), kovinskopredelovalna industrija (Inkos, Preiss) in kemična industrija (Tanin).
Kmete, sadjarje, poljedelce in živinorejce povezuje Kmečka zadruga Sevnica, ki ima razvejeno tudi trgovsko mrežo.
Gradbeno operativo vodi SGP Sevnica, obrtniki pa so včlanjeni v Obrtni zbornici Sevnica.
Zveza kulturnih društev v Sevnici skrbi za amatersko kulturno dejavnost, gostovanja poklicnih skupin, knjižnico, arheološki park Ajdovski gradec, sevniški grad z zbirkami in galerijami, Lutrovsko klet in spomenike.
V občini deluje tudi lokalna radijska postaja Radio Sevnica. Na sevniškem kopališču, ki ga upravlja Komunala Sevnica, sta olimpijski in otroški bazen. V okviru Športne zveze Sevnica delujejo številna športna društva s pisano paleto športnih panog.
Na področju gostinstva prevladujejo samostojni podjetniki ter Gostinsko podjetje Sevnica. S hrano in pijačo se je možno okrepčati v 18 gostilnah oziroma restavracijah, preko 30 lokalov pa nudi posamezne vrste jedi ter pijačo.

Sevniško področje je narava obdarila z dvema avtohtonima rastiščema cvetja. Nad Boštanjem se razrašča znamenita pontska azaleja (Azalea pontica), ki cveti v maju in je botanična redkost Evrope. Na Lovrencu nad Okroglicami pa je veliko rastišče encijana (Clusijev svišč), ki prav tako v maju v svojo kraljevsko modrino odene okoliške travnike. Lisca je najvišja razgledna točka ter znani planinski in izletniški cilj. Tu si lahko privoščite piknik v travi, prijetno smuko pozimi, če pa ste dovolj pogumni, se lahko z zmajem ali jadralnim padalom spustite v dolino proti Savi.