Nekaj napotkov, kako olajšati kolesarjenje in se izogniti neprijetnostim v »pasjih dneh«, je zbranih v nadaljevanju.

Pri užitkih pedaliranja poleti ne smemo pozabiti na žgoče sonce in visoke poletne temperature, ki so daleč od idealnega sopotnika katerekoli telesne aktivnosti.

Ob izpostavljanju visokim temperaturam in močnim sončnim žarkom lahko poleg opečenosti kože pride do več težav. Vzrok slednjih je nesposobnost telesa vzdrževati normalno telesno temperaturo kot posledica prekomerne izgube vode in elektrolitov. Glede na intenzivnost in stopnjo prizadetosti telesa se delijo na različne kategorije. Najmilejša oblika so vročinski izpuščaji, sledita pa vročinska utrujenost in vročinska sinkopa. Pri fizičnih aktivnostih lahko pride do vročinskih krčev ali vročinske izčrpanosti, najhujša oblika vročinskega stanja pa je vročinski udar, ki je lahko življenjsko usoden. Najpogostejši simptomi teh težav so omotičnost, vrtoglavica, šibek in hiter srčni utrip, prizadetim se megli pred očmi, ob stopnjevanju težav pride do motenj zavesti, v najhujšem primeru do smrti zaradi vročinske kapi. Vse to pa lahko preprečimo že z upoštevanjem nekaj preprostih navodil, ki sledijo.

 I WANT TO RIDE MY BICYCLE

nam naj skupina Queen v poletnih mesecih zapoje čim bolj zgodaj zjutraj ali, kadar se čez dan potimo v službi, pozno popoldan. Tako se ognemo najhujši pripeki in najvišjim temperaturam, ki krepko zmanjšajo naše psiho-fizične sposobnosti. Če se pripravljamo na maraton, ki bo potekal po vročini, moramo telo na take razmere navajati postopoma, da se ustrezno toplotno aklimatiziramo in ne izčrpamo organizma. Pred kolesarjenjem si je vredno ogledati vremensko napoved, da se, še posebno, če kolesarimo v popoldanskem času, izognemo morebitnim vročinskim nevihtam. V kolikor nas nevihta kljub vsemu ujame, je bolje kot nadaljevati z vožnjo in tvegati padec na cesti, polni vode, vedriti in počakati, da gre najhujše mimo. Če smo oddaljeni od hiš oziroma nimamo prostora za vedritev, se zaradi nevarnosti udara strele izogibajmo visokim drevesom in objektom. Eden od motečih faktorjev je tudi povečana vsebnost ozona v zraku, ki pa nagaja predvsem osebam z zvišanim krvnim tlakom in srčnim ter pljučnim bolnikom.  

KOLESARJEVA NOVA OBLAČILA

Navdušenega kolesarja v oblačilih Andersenovega cesarja ni težko prepoznati. Ostro zarisane črte na stegnih in nadlaktih med porjavelimi in belimi področji kože so bolj kot ne pravilo tako profesionalnega kot rekreativnega kolesarjenja. Jasno je torej, da se poleti vozi v kratkih oblačilih. Dodatno pa vročini ustrezajo lahka, znoj odvajajoča kolesarska oblačila svetlih barv, ki odbijajo sončno svetlobo in prepuščajo čim manj UV žarkov. Daljša zadrga na majici pomeni večjo možnost zračenja, podobno mrežasti deli na kolesarskih hlačkah. Seveda se ob tem ne moremo izogniti vprašanju uporabe zaščitne kreme z ustrezno visokim faktorjem, ki bi morala biti obvezna oprema tako pred začetkom ture kot med turo, če slednja traja več ur. Po možnosti naj bo krema vodoodporna, saj jo sicer lahko med kolesarjenjem spere znoj. Pri nanašanju poleg rok in nog ne pozabimo na obraz, vrat in ušesa. 

Stopala lahko pri težkem treningu proizvedejo tudi za cel kozarec znoja. V zračne kolesarske čevlje zato v izogib žuljem sodijo lahke kratke nogavice, po možnosti ne bombažne, ampak iz umetnih materialov s sposobnostjo odvajanja vlage. Tudi kolesarske rokavice naj bodo čimbolj zračne. Zelo primerne so rokavice z mrežo na zgornji strani in frotirjastim delom pri strani za brisanje znoja ali nosa. Pri dodatkih so za zaščito pred vetrom, žuželkami in soncem nujna dobra sončna očala. Za zaščito glave tako pred padci kot pred neposrednim sončnim obsevanjem poskrbi zračna čelada in pod njo po potrebi morda čepica, rutka ali trak za zadrževanje znoja, če nam le-ta kaplja v oči in nas moti pri vožnji. Odveč ni tudi ščitnik za sonce, ki ga ima danes že veliko čelad, lahko pa je tudi sestavni del čepice, rutke ali znojnega traku. Pri postankih, dolgih spustih ali v primeru dežja nam bo zelo koristila kolesarska vetrovka.

 ŽEJA ME MUČI

Najpomebnejše v vročini je zagotovo zagotavljanje zadostne količine tekočine. Voda v človeškem telesu predstavlja od 70 – 85% telesne teže in ima med drugim pomembno vlogo pri zagotavljanju stalne telesne temperature. Z oddajanjem tekočine se namreč preprečuje pregretje organizma. Nevarnost slednjega je odvisna od pogojev v okolju (temperature, vlažnosti zraka, jakosti vetra in nadmorske višine), ustrezne izbire oblačil (zato tak poudarek na zračnosti in odvajanju vlage – dihanju tkanine), aklimatiziranosti in forme kolesarja ter seveda njegovih individualnih značilnosti (intenzivnosti znojenja in sposobnosti rehidracije).
Poleg tekočine telo ob naporu izgublja tudi elektrolite, zato je potrebno poleg vode v telo vnašati tudi soli in minerale. Dehidracija je definirana kot izguba več kot 1% telesne teže zaradi izgube telesne tekočine. V hudi vročini lahko izgubljamo celo po liter ali dva tekočine v uri aktivnosti, manjko vode v višini 2% telesne teže (pribl. 1,4 litra pri 70kg osebi) pa že vpliva na regulacijo telesne temperature. Pri manjku 4% telesne teže zaradi izgube vode utrpi celotno telo za 5 – 10% zmanjšanje psiho-fizičnih sposobnosti. Kljub takojšnjem vnosu tekočine in elektrolitov lahko telo, da si opomore oziroma se rehidrira, potrebuje celo do štiri ure po zaužitju tekočine. Če nam v glavi odzvanja refren iz naslova odstavka, je z vidika pravilne hidracije torej dejansko že prepozno. Prvo pravilo ustrezne hidracije je namreč pij, še preden si žejen. Da si zagotovimo zadostno zalogo vode, je priporočljivo uro pred začetkom napora popiti od pol do enega litra tekočine, 15-20 minut pred začetkom pa še četrt do pol litra. Med kolesarjenjem je idealno popiti 1 dcl tekočine vsakih 15 minut oziroma piti večkrat po malem, da se telo konstatno hidrira. Seveda tudi po naporu ustrezno »napojimo« telo – kakšen dan po hudem naporu je priporočljivo povečati vnos tekočine.

Najpreprostejši indikator naše hidriranosti je barva urina. Če smo ustrezno pili, je urin brezbarven. Rumen ali celo oranžen urin (pri zdravem človeku) je znak dehidracije. Najbolj učinkovito preverimo hidriranost s tehtanjem pred in po telesni aktivnosti. Večina izgube teže gre namreč na račun izgube tekočine. Če smo med kolesarjenjem ostali enako težki, ali se nam je teža celo povečala, smo ustrezno pili, v nasprotnem primeru moramo naslednjič med naporom povečati vnos tekočine.

In kaj naj pijemo med kolesarjenjem? Osnovna tekočina je čista voda, ki pride prav tudi, da se v ekstremnih razmerah z njo ohladimo s polivanjem po glavi. Zato je na turah s seboj priporočljivo imeti vedno bidon vode, ki jo lahko natočimo tudi na poti, če jo porabimo. Poleg vode na daljših turah potrebujemo tudi različne športne napitke z glukozo in minerali, da nam obnovijo energetske in elektrolitske zaloge. Čeprav nekateri kolesarji radi posegajo po energetskih napitkih, jih v hudi vročini zaradi diuretičnega učinka (odvajajo vodo) ne priporočajo. Isti učinek ima tudi kava, o alkoholu pa tudi zaradi njegovih vplivov na psiho-motorične sposobnosti kolesarja sploh ne gre izgubljati besed. Pomembno pri pijači je, da je primerno ohlajena, a vendar ne preveč, saj lahko premrzla tekočina sproži želodčne krče, kar nam prav gotovo ne polepša izleta. Zato v pijačo pred odhodom vrzite nekaj ledenih kock ali pa jo polovico pustite v zmrzovalniku noč pred odhodom, ostalo polovico pa dotočite neposredno pred začetkom kolesarjenja. 

Najbolje pa je, da poleg omenjenih nasvetov prisluhnite lastnemu telesu in iz morebitnih napak potegnete čimveč naukov. Za konec si zapojmo še tisto znano: Več kot spijemo, boljši smo... In sedaj veselo na kolo za zdravo telo!