Kadar poškodovanec ne diha, moramo takoj sprostiti dihalno pot in začeti z umetnim dihanjem. O dihanju se prepričamo tako, da pokleknemo ob poškodovanca,... Kadar poškodovanec ne diha, moramo takoj sprostiti dihalno pot in začeti z umetnim dihanjem. O dihanju se prepričamo tako, da pokleknemo ob poškodovanca in se z licem sklonimo ob njegova usta in nos ter gledamo prsni koš, ali se dviga in spušča ali ne. Obenem tudi slišimo in na licu začutimo, ali poškodovanec diha ali ne. Ne izgubljajmo časa! Poškodovancu, ki ne diha, nagnemo glavo močno nazaj in s tem sprostimo dihalno pot, nato pa začnemo z umetnim dihanjem z usti. Globoko zajamemo sapo, s tisto roko, ki je prosta (ena je pod vratom ponesrečenca), zatisnemo ponesrečenčev nos in zaobjamemo z usti ponesrečenčeva usta. Upihnemo približno 1 liter zraka. Izdihne sam zaradi elastičnosti prsnega koša. To ponavljamo 16 krat na minuto tako dolgo, da začne sam dihati.

Če se želimo naučiti še drugih veščin oživljanja, moramo vaditi na posebni lutki, ki je obvezna oprema na vsakem tečaju prve pomoči. Tako bomo tudi tistim, ki se jim je pravkar ustavilo srce, morda vrnili življenje z zunanjo masažo srca. Poizkušati zunanjo masažo srca, ne da bi se tega naučili pod strokovnim vodstvom, pa je zelo nevarno. Z nepravilnim delom lahko povzročimo smrt nekoga, ki zunanje masaže sploh ni bil potreben. Umetno dihanje z usti je tako učinkovito, da so pozabljene skoraj vse metode ročnega umetnega dihanja.

Oživljanje bo najpogosteje potrebno pri poškodbah z električnim tokom, pri udarcu strele, različnih zadušitvah, zastrupitvah z zdravili in strupenimi plini (ogljikov monoksid), pri poškodbah glave, podhladitvi, utopitvah in srčnem infarktu.