Kolesarski izlet - Izola – Koper – Tinjan – Osp
 

Ne rabite skrbeti kako in kje boste začeli svojo kolesarsko pot, ampak se enostavno usedete na kolo in se po Parenzani odpeljete v katero smer želite. Možnosti imate veliko.

Naša pot se torej začne na Parenzani z začetno točko v Jagodju. Nadaljujemo proti Izoli, Žusterni, Semadeli do Kopra. Pot nas pelje mimo prečudovitih nasadov fig in oljk. V Kopru se ta čas izvajajo velika cestna dela, zato se kolesarska pot nekoliko izgubi in malo boste zagotovo tavali sem ter tja. Ampak, če veste in vidite cilj v ozadju potem zagotovo tudi veste v katero smer morate, le da je pravo pot treba pač najti. Lahko bi, kljub gradbišču postavili dodatne oznake, kam se lahko kolesarji v tem kaosu obrnemo. Vendarle smo našli pot iz Kopra proti Bertokom v smeri Spodnjih in Zgornjih Škofij.

 

 

Iz Bertokov proti Škofijam se vzpnemo in imamo pogled na avtocesto proti Kopru in pogled na mesto Koper. Cesta proti Škofijam se rahlo vzpenja, vozimo med naselji. Prometa skoraj ni. Lepo je opazovati te kraje, saj imajo tako drugačno hišno arhitekturo kot drugje v Sloveniji. Vzpon proti Tinjanu nas pelje iz Tretje Škofije v Četrto Škofijo in je v celoti asfaltiran in kar zahteven, vendar se ga da speljati, saj nas obkrožajo sami zanimivi in novi pogledi. Če veliko opazujemo in nas marsikaj zanima, pozabimo, na vzpon. Počasi proti vrhu pripeljemo do razkrižja, pot nadaljujemo ravno, saj nas rahlo desno table peljejo proti Kolombarju in Slatinam, naravnost pa v Tinje.
 

Priporočam sestop, saj se nam na levi strani odpre pogled na skoraj celoten Tržaški zaliv. Cesta se rahlo zravna in počasi zagledamo tablo Tinjan, takoj za njo pa kapelico.

Zanimivost: Tinjan je vas 371 m visoko med dolinama Rižane. Nudi čudovit razgled na Tržaški in Koperski zaliv, na Kraški rob in hribovje Istre. Vas nam ponuja ostanke obzidja prazgodovinskega naselja in utrdbe iz srednjega in začetek novega veka. Nad vasjo stoji cerkev po imenu sv. Mihael, izhaja pa najverjetneje iz rimskih časov. Zvonik je iz začetka 18. stoletja.

Po cca 500 m prispemo tudi do središča te male, strnjeno zazidane vasi, ki nas pripelje do cerkve. Pred cerkvijo nas na levi strani table opozorijo na markirano singlco, po kateri sledi spust v Osp. Tukaj cesta postane makedamska. Prvi strmi spust dolg cca 300-400 m nas pelje po velikih kamnih in tukaj previdnost ni odveč.

 

No, moram povedati, da od tukaj dalje previdnost sploh ni odveč, saj je pot primerna le za gorske kolesarje. Ko se torej pripravimo na tisto najlepše (strm spust po makedamski cesti, obloženi z velikim kamenjem) se nam na levi strani prikaže vasica Osp.
 

Idealna razgledna točka, za slikanje, poziranje in vse kar sodi zraven. Ves čas sledimo markacijam, ki pa so v zelo slabem stanju in bi jih bilo treba obnoviti, saj na določenih mestih ne veš v katero smer kaže puščica. Ko smo prišli v gozdni razcep treh cest, se ravno nismo mogli odločiti katerega odcepa se bomo poslužili. Ker nam torej markacije niso bile kaj dosti koristne, je bil pri »roki« gozdar, ki nam je prijazno »zakričal« pravilno smer.

Pot polna adrenalina, dobre volje, dobrih mislih o nepreluknjanih zračnicah, nas pripelje na gozdno jaso. Za trenutek se je treba ustaviti, saj je narava prečudovita. Gozdovi so še čisto nežno zeleni in listi so skoraj krhki, saj so se šele odprli. Takšna jasa je prava pomiritev za naša kolesa, saj je prst pod nami mehka in spominja na preprogo. Pogled nazaj ne škodi, ker vidimo sam vrh vasice Tinjan odkoder smo se spustili.
 

 

  

Tukaj se pojavita ponovno dve poti, vendar je vseeno za katero se odločite, saj se na koncu spusta združita. Torej, tudi če se peljemo po levi ali po desni, obe sta nas pripeljali vse do parkirišča ob kampu.

Zanimivost: Vasica Osp leži ob vznožju kraškega roba, v bližini Črnega Kala v občini Koper. Sodi med najstarejše slovenske vasi iz 11. stoletja. Vas oblikuje strnjeno vaško jedro z ozkimi ulicami. V vasi je cerkev svetega Tomaža. Osapska reka pa izvira v bližnji jami Grad. Tukaj je ohranjen obrambni zid, za katerim so iskali ljudje zatočišče v času turških vpadov.  Del vasi je bil med drugo svetovno vojno požgan.  Verjetno Osp najbolj poznajo vsi plezalni športniki, saj se nad naseljem dviga kompaktna stena, široka 500 m in visoka 200 m. Predstavlja eno najpomembnejših plezalnih območij v Evropi. Prvi plezalci so se na stenah pojavili že v sedemdesetih letih.

Tukaj, v bližnjem kampu nas je čakal počitek in osvežitev. Po počitku nas glavna asfaltirana pot vodi iz vasi, v smeri Črni Kal. Pot se vzpne in nas pelje pot viaduktom avtoceste. Cesta se zravna šele, ko se priključimo na glavno cesto proti Kopru, ki jo takoj za tem zapustimo. V daljavi lahko vidimo na vrhu hriba vas Tinjan s cerkvico. Lep in prijeten občutek, ko pogledaš od kod si se pripeljal.  Peljemo se skozi Stepane v Rožar, ki nas potegne v kratek strm klanec proti cerkvici. Za to cerkvico poiščemo singlco, ki nas bo popeljala proti Rižani.

Singlce ni težko najti, težko se bomo orientirali, ko bomo morali nižje v gozdu prečkati novo narejen kolovoz, katerega žal nismo našli. Prvi poskus spusta smo opustili, se po njem peš vrnili in izbrali prvi lev odcep s strmim spustom. Ta nas je pripeljal do naselja hiš. V bistvu nas je pripeljal na samo dvorišče hiše in tako smo pribajkali v Rižano. Tukaj se nam ponujata dve možnosti, prečkati glavno cesto Ljubljana Koper, peljati čez most in se po kolovozni poti odpraviti v Koper ali pa nadaljujemo po glavni cesti proti že znanem odcepu na Parenzano. Mi smo se odločili za to varianto, saj cesta ni pretirano prometna. Težave nam je delal samo veter, ki je neusmiljeno pihal, seveda v prsa. Ko smo prišli do odcepa za Parenzano, smo na že znani poti proti Kopru, Semedeli, Žusterni, Izoli in Jagodju. S Parenzane zavijemo na naš cilj in zaključimo turo. Prevozili smo 51 km. 

Na kratko bi lahko turo opisala kot gorsko kolesarsko turo, pa ne morem kar mimo teh majhnih, a tako zelo pomembnih podrobnosti. Idealna kombinacija kolesarjenja je, da izberemo del asfaltirane poti in del poti za svojo dušo. Če ste adrenalinske narave in vam strmi kamniti spusti, divja narava, manjkajoči kompas, preveč odcepov in neizbežna karta delajo srečne, potem je to tura za vas. Še vedno jo boste končali z nasmehom in željo, da se tudi vsaka podobna tura končna tako kot danes, brez preluknjane gume in padca.

Petra Poštrak