Kolesarski izlet - Po pozabljeni dolini Dragonje
 

Kolesarska pot nas pelje v dele neokrnjene narave, kjer za trenutek pomisliš, da tukaj ne živi več nihče, da se je čas ustavil in tiči, tukaj na mestu. 
 

Zanimivost: Dragonja je naselje v občini Piran. Vas Dragonjo ločijo poti v Šavrinsko gričevje, proti naseljem Sv. Peter, Nova vas nad Dragonjo, Padna ter v dolino reke Dragonje. Ta pot nas očara z oljčnimi nasadi, vinogradi, njivami in značilnim sredozemskim rastlinjem.

Začetek poti smo izbrali letališče v Sečovljah. Pred letališčem je parkirni prostor, kjer lahko nemoteno pustimo avtomobil in se pripravimo na turo. Priprave niso bile kaj posebne, saj načeloma nismo vedeli kaj nas čaka. Vreme nekaj dni nazaj je bilo bolj deževno, vendar si nismo belili glav, predvsem ne z padavinami iz preteklih dni.

Iz parkirišča krenemo desno proti mejnemu prehodu Sečovlje, kjer tik pred mejnih prehodom zavijemo levo (tabla Dragonja). Peljemo po manj prometni ozki asfaltirani cesti, dokler ne pridemo do križišča z glavno cesto, ki povezuje Koper – Buje. V križišču zavijemo desno na glavno cesto, ki je zelo prometna. Po tej cesti vozimo ca 1 km, zavijemo levo na stransko, še vedno asfaltirano cesto, ki se malenkost vzpne. Vozimo se med naseljem hiš. Ko se cesta zravna se pripeljemo do razkrižja. Tukaj se lahko ustavimo in si ogledamo smerokaze.
  

 

Sam pogled naravnost nas že ponese proti dolini Dragonje. Nadaljujemo še nekaj sto metrov in se ločimo od asfalta. Od tukaj naprej je cesta makedamska, zelo razgibana. Slab vtis na tej poti nam ponudi samo smetišče (na levi), ki zares skazi to idealno podobo doline. Ob poti si lahko ogledujemo nasade vinskih trt, ki jih krasi tu in tam kakšna kamnita hiška, kot iz pravljice.
 

Srečujemo se z veliko odcepov, asfaltnih in makadamskih, ki jih spregledamo in se vseskozi držimo makadama. Cesta se zložno vije navzgor. Prva točka nas pripelje do Škrlin. Ker je pred Škrlinami spust, moramo biti pozorni, da se ne odpeljemo mimo. V Škrlinah bodimo pozorni na zapuščene zidane hiše na levi strani in cesto, ki nas popelje desno čez reko Pinjevec. 

Zanimivost: Pinjevec ali Rokava je desni pritok reke Dragonje. Značilna je po kaskadah. Najvišja je malo nad sotočjem z reko Dragonjo (Škrline). Ni sicer visoka (manj kot 2 m), je pa zelo romantična in vredna ogleda. 
 

Tukaj se s kolesom peljemo čez vodo, zato bodimo previdni. Kraj idealen  za fotografiranje in podroben pogled na karto. Ko prečkamo reko Pinjevec nadaljujemo pot navzgor po grobi kamniti kolovozni cesti.  Tukaj se je začela naša avantura, saj nismo pričakovali, da bo teren tako zelo mehek in moker. Ker se držimo glavnega kolovoza, nas ta pripelje iz kamnite ceste na gozdno cesto, ki je verjetno v normalnih vremenskih razmerah suha in spodobna. Tokrat nismo imeli sreče, saj smo že po par sto metrih ugotovili, da blato postaja vedno večje in globlje.

 

Končno prišli iz blata, kjer nas je čakal zelo strm in grob vzpon. Tukaj smo imeli ponovne težave, vendar ne z blatom, ampak z velikim kamenjem. Najbolj trmasti so na kolesih vztrajali malo višje, kot tisti manj trmasti, ki smo kar po nekaj sto metrih stopili iz kolesa in ga po klancu potiskali navzgor.

 

Čas za slačenje odvečnih oblačil. Cesta se zravna in postane prav simpatična Ponuja nam pogled na opuščene zgradbe in neokrnjeno naravo. Nikjer nismo srečali žive duše. Pot nas pripelje na prelep singletrack, pot vse bližje sami reki.

Tukaj smo malo zašli, vendar smo se vrnili in ubrali pravo pot, ki nas je zares popeljala do prvega prehoda čez reko Dragonjo. Ja, pa smo bili tam, kjer si zagotovo ne bi mislili. Pripeljemo se do reke in se med seboj pogledamo, saj ne moremo verjeti, kako visoka je bila voda. Preostalo nam ni nič drugega, kot da smo sezuli čevlje, prijeli kolo in korajžno zakorakali v mrzlo Dragonjo.

Zanimivost: Dragonja je reka v Koprskem Primorju in je dolga 27 km. Je značilna sredozemska reka, pritoki pa so poleti večinoma suhi. Izvira izpod Popeter, ki so 350 m nad morjem, izliva pa se v Piranski zaliv. Nekoč je bila ta reka plovna za lahka vozila od Piranskega zaliva do Kaštela.
  

Verjemite, najbolj so nam bila hvaležna kolesa, ki so se tukaj znebila odvečne teže blata. Kljub mrzli vodi in ekstremni situaciji nam ni zmanjkalo humorja in časa za fotkanje. Ko smo vsi varno prišli čez reko, smo pot nadaljevali levo. Ne za dolgo saj smo prišli do ponovnega drugega prečkanja reke Dragonje. Tukaj smo naredili dve ekipi, eni smo poskušali čez reko po kamnih, drugi pa so se raje odločili za ponovno soočanje z mrzlo vodo. Desno nas pot popelje do prečudovitega travnika.

Od tukaj naprej je orientacija precej težavna.  Dolino bi naj prečkal daljnovod, ki ga mi na žalost nismo našli, zato smo pot nadaljevali po lastni presoji. Prišli smo do neugodnega kamnitega vzpona in se odločili, da sestopimo in se na pot podamo peš, saj je bilo tukaj skoraj nemogoče izpeljati celotno pot na kolesu. Ker se nismo dali, smo le prikolesarili po ožji makadamski cesti do vasi Truške in dalje proti središču vasi Boršt, kjer lahko vidimo tudi Tržaški zaliv. 

Zanimivost: Vasica Boršt leži pod vrhom hriba Varde (359 m visoko). Od tukaj imamo krasen pogled na rokavsko dolino na eni strani, ter na Koper, Trst in ob lepem vremenu tudi na Tržaški zaliv. Pobočje Boršta je močno načeto in razbrazdano, poleg tega je močno poraščeno in neprehodno. Če pa se popeljemo daleč nazaj, se je v rimskem obdobju to naselje imenovalo Elpidium. Nihče pa ne ve, kako in kdaj se je naselje preimenovalo v Boršt.

Nadaljujemo po asfaltirani cesti v smeri Labor.

Mala strnjena vasica se razcepi na dva kraka, kjer zavijemo levo proti pokopališču in cerkvi.