Kolesarski izlet »Skok« na Piramido
 

Pa vendarle se najdejo tista jutra, ko ti ostane samo še malo, preden se začne dan strmo dvigovati k vsakdanjiku in takrat se odločiš za kratek, a prijeten skok na Piramido.

Zanimivost: Piramida je 368 m visok mestni grič. Približno pol ure porabimo, če se iz Mariborskega mestnega parka podamo peš do vrha. Iz mesta, kjer je nekoč stal mariborski grad lahko občudujemo celotno mesto. Grad so zgradili v začetku 12. stoletja. Služil je kot obramba proti Madžarom. Grad je pogorel leta 1528, okoli leta 1560 pa so ga renesančno obnovili. Grad je stal do leta 1790, nato so ga porušili. Iz ruševin, ki so ostale so postavili kamnito piramido, čigar ime nosi zdaj ta grič.

Veliko lažje je tistim, ki živimo nekje v bližini mesta Maribor, ali celo v samem Mariboru, saj nam vzame ta vzpon in spust, res malo časa, zadovoljstvo pa je neopisljivo. Tisti, ki ste morda bolj od daleč in pridete na Štajersko samo na izlet, pa je zagotovo grič vreden ogleda, peš ali s kolesom.
 

Železniška postaja nudi idealno parkirišče za vse izletnike. Avtomobil lahko mirno pustite tam, saj je na varnem, pa še idealna točka, za začetek tur, saj so nam odprte vse poti. Ko se odpravimo iz parkirišča na glavno staro cesto proti Šentilju, nas na desni strani pošta in bencinska črpalka opozorita, da smo na pravilni poti. Takoj za črpalko zavijemo levo v Tomšičev drevored.
 

To je eden izmed lepših predelov Maribora, kjer ponosno stojijo stare vile in ločujejo griče z mestom. Nekaj teh staro meščanskih hiš je že prenovljenih, nekaj pa jih še čaka na lepotne popravke. Teren postane makedamski. Vozimo pod samimi kostanji z velikimi krošnjami, ki nam nudijo ohladitev v vročih dneh. V tem delu Maribora ni važno v katerem delu dneva obiščeš ta kraj, vedno srečamo ljudi, ki se tako ali drugače rekreirajo.

Kolesarimo naravnost po drevoredu, dokler ne pridemo do asfaltne ceste, ki se na desno rahlo vzpne. Naravnost pred nami se odpre mestni park. Iz makedama se zapeljemo na asfalt v vzpon, cca 500 metrov. Prvi odcep desno, s še večjim asfaltnim vzponom nas prisili, da prestavimo v manjše prestave in trdno pritisnemo. Vzpon je tako kratek, da ga sploh ne bi rabili omeniti. Tukaj se cesta razcepi na desno in levo.

Mi peljemo ravno, proti makedamski cesti, med gorice. Sledi vožnja po južnem pobočju griča. Dobesedno se zapeljemo med vinske trte. Ti griči nudijo ugodne naravne danosti različnim živalskim vrstam. Ker mi je pot zelo znana in sem jo že velikokrat prevozila, moram priznati, da sem na poti srečala zajce, kače, martinčke  in tudi srne. Ptice nam pojejo, fazani bežijo pred nami, metuljčki pa krasijo vsako cvetlico. Srečamo pa se ne samo z živalmi ampak tudi z pohodniki, tekači in celo jahači.
 

 

Sledi ovinek v levo in malo bolj močan vzpon. Tukaj se lahko, če smo peš, odcepimo od te glavne ceste in se po ozki strmi potki odpravimo tik do kapelice. Pešpot se sicer skrajša za 15 minut, je pa veliko bolj zahtevna in strma. Ker smo s kolesom o tej poti ne bomo razmišljali ampak bomo premagali ovinkast vzpon. Cesta se začne rahlo ravnati, po ovinku v desno se ponovno vzpne in nas pripelje mimo klopce v gozd. Tukaj nas čaka največji vzpon Če nismo dovolj močni, ga lahko navsezadnje premagamo tudi peš, izplača se. Vzpon dolg približno 500-600 metrov nas pripelje na jaso in to je sam vrh Piramide.
 

Zanimivost: Zapeljemo se do kapelice in če imamo željo, ki bi radi, da se uresniči, lahko pri zvoniku 3x pozvonimo. Pravijo, da je to pot k uresničitvi.

Kot izletnik zagotovo fotografiramo panoramski razgled.

V tako kratkem času, smo zares visoko in v daljavi lahko vidimo Meljski hrib, Pohorje, Urban, Kalvarijo … Nekaj od teh gričev smo že prevozili, ostale še bomo, do takrat pa nam naj nudijo samo lep spomin in kakšno fotografijo.

Ko smo se nadihali se odpravimo po strmem klancu navzdol.

Na križišču ne zavijemo levo na staro cesto, ampak se odpravimo naravnost. Odprejo se nam travniki. Tukaj previdnost ni odveč, saj je kolovoz kar grob.

Travniki nam nudijo pravcato paleto barv in ne moreš, da ne bi s fotoaparatom ujel par prekrasnih cvetlic. 
  

Pot se večino spušča in če imamo voljo in željo, da smo hitreje na cilju, je lahko spust prav simpatičen.

Čez nekaj časa pripeljemo do prvih hiš, ki še vedno mejijo na nedotaknjeno naravo.
 

In ko eni »garamo«, drugi veselo in sproščujoče lenarijo.

Pot nas pripelje na znan začetni asfaltni vzpon. Spustimo se po asfaltu in že smo pri Mariborskem parku.

Za seboj imamo krasen in zanimiv izlet. Moj »skok« se konča malo dalje, saj moram prikolesariti še do doma. Čas, ki smo ga porabili je v celoti izrabljen. Dovolj nam ostane, da v dnevu naredimo še marsikaj, v sebi pa smo zadovoljni, saj smo naredili nekaj zase in za svojo dušo.

Petra Poštrak