S kolesom pod Kamniške planine
 

Tako sem udobje avtomobila kar se da hitro zamenjala za malo manj udoben sedež na kolesu. Cilj je bil tokrat Kamniška Bistrica. Glede na razpoložljiv pozno popoldanski čas je ta kolesarska tura primerna za rekreacijo med tednom. Na koncu je sicer osem kilometrov več ali manj klanca (nisem ravno ljubitelj le- teh) in se vzpnete skoraj do višine šeststo metrov.

 

Torej, začetno ogrevanje iz Mengša skozi Moste, Križ, Podgorje do Kamnika, kjer sem izbrala pot skozi stari del mesta, kljub tlakovcem, ki poskrbijo za masažo zadnje plati. Vendar pa  je bilo prijetno opazovati vse tiste, ki so se »martinčkali« v lokalih na ulici, ali pa uživali v sprehodu skozi Šutno (stari del mesta) s sladoledom v roki, ki me sicer ni premamil in sem tako na koncu Kamnika zavila proti Kamniški Bistrici. Že pred Stranjami si človek lahko spočije oči na gorah, ki se mogočno dvigajo proti (danes) redkim oblakom.

 

Stranje so turistično poznane po cerkvi Sv. Benedikta, kjer je pri obnovi sodeloval  Plečnik vse do svoje smrti. Malo stran pa se nahajajo Županje njive, ki so poznane po Marijini kapelici, ki naj bi imela zdravilni učinek, predvsem zaradi močnega sevanja; ob velikih nesrečah pa naj bi Marijin kip premikal oči.

Pot se nadaljuje proti Stahovici in vožnja je prijetna, ker cesta ni prometna, v zraku pa se čuti pomlad oz. poletje. Sredi Stahovice se cesta za Kamniško Bistrico odcepi od tiste, ki vodi na Črnivec  in se začne počasi vzpenjati oz. začnejo se tisti klanci, ki predstavljajo izziv. Cesta večinoma vodi ob strugi,  zato je zrak prijetno  hladen.


 

Kar pa sicer ni slabo, saj sem tako malo lažje poganjala pedala in malo manj zavidala vsem tistim, ki so se že vračali – z »vetrom v laseh«.  Malo pred gondolsko postajo za Veliko planino , je največji klanec na tej cesti oz. meni najtežji del . Ko ga premagate vas kmalu tabla za Kraljev hrib prav nesramno vabi k oddihu.

 

 

Vendar pa je trud poplačan tudi čez nekaj kilometrov, na koncu – ob izviru Kamniške Bistrice, ki na dan priteče izpod skal poraslih z mahom (takšen je baje tipičen kraški izvir). Mene kraj okoli izvira spominja na »malo deželo škratov«, predvsem zaradi  vseh tistih velikih skal (balvani) poraslih z mahom, ki ležijo pod visokim drevjem. V tem času se preko njih v izvir steka voda iz hribov preko nešteto malih slapov, kar vse skupaj dela še bolj čarobno. 

 

 

 

 

 

 

Po kratkem oddihu ob izviru, kjer meglice v zraku dajejo vedeti, da je voda ledena, sem se odpravila nazaj.  Vendar pa tokrat je bil klanec na moji strani in sem tudi jaz lahko z nasmehom pokimala v pozdrav, vsem tistim kolesarjem, ki so se trudili v nasprotno smer (mi je všeč, ker tisti pravi kolesarji, pa ne samo tu, pokimajo, pozdravijo ali pa še celo dvignejo roko v pozdrav – včasih se potem tudi jaz počutim »ne samo občasni rekreativec«).

 

Ob cesti se bohotijo bezgovi grmi in v zraku se čuti njihov sladkoben vonj. Bližino kresne noči pa so naznanjali »kresniki«.

 

Ko sem prečkala most v Stahovici, se je opazno povečala temperatura ozračja  in vožnja do Kamnika je hitro minila. Zavila sem skozi mestno jedro in na začetku Kamnika vas pozdravi Rudolf Maister v vsej svoji veličini.

 

Seveda sem šla spet skozi mestno jedro pod Malim gradom - najbrž ste že slišali za zgodbo o kamniški Veroniki, ki naj bi na Malem gradu še vedno čuvala svoje zaklade in jo imajo tudi v mestnem grbu - pod velikimi mestnimi vrati leži ženska podoba s kačjim repom.

 
 

 

 

Naprej pa po že znani poti – čez Podgorje, Križ, Moste in domov sem prišla ob sončnem zahodu.

 

Za konec: »mala dežela škratov« ponuja obiskovalcu resnično veliko lepot – obiskujejo jo tako sprehajalci kot planinci, saj je tudi izhodišče za gore v Kamniško Savinjskih Alpah. Kolesarjem pa predvsem izzive ob premagovanju klancev.

 

 

Romana J.