Kolesarski izlet Tour de Mur - Avstrija
 

Dolga leta sem spremljala eno izmed zelo poznanih in zanimivih poti, ki se nahaja v sosednji Avstriji. Začne se čisto ob robu meje, ali pa se začne čisto na drugem koncu Avstrije pri planinski postojanki pod izvirom reke Mure. Verjetno ste že ugotovili za katero pot gre, imenuje se Tour de Mur. Njeno povirje je na Salzburškem, na severni strani Hafnerjeve skupine Visokih Tur. Mi se tokrat ne bomo ukvarjali z celotno traso Tour de Mur, ampak z enostavnejšo različico.

Zanimivost: Tour de Mur je kolesarska pot, ki se je začela pred 18 leti. Izvir reke Mure,  je bil povod za to, da se je snovala kolesarska pot ob Muri. Danes obsega traso od izvira Mure do mejne točke s Slovenijo na mejnem prehodu Gederovci. Po tej poti poteka vsakoletno tradicionalno kolesarjenje, ki nosi enako ime »Tour de Mur«. Poleg te prireditve pa je na kolesarski poti vedno več ljudi, ki se vozijo po njej v želji spoznavanja narave in kulture. Ker je obisk te poti velik, je razvoj kolesarskega turizma vzpodbudil oblikovanje ponudbe v krajih skozi katere teče pot. Tako lahko na poti prespimo, si ogledamo številne kulturne spomenike in se okrepčamo s hrano in pijačo.

 

Prireditev Toru de Mur je vsako leto bolj popularna in udeležuje se je vedno več kolesarjev. Lanjsko leto so se oglasili tudi prireditelji v Sloveniji, ki so želeli progo podaljšati v Slovenijo. Želje so se uresničile, saj so organizatorji Slovenijo povabili k organizaciji 4. dne Tour de Mur. 
 

Začetek poti si bomo zastavili avstrijski Spielfeld. Kolesa smo čisto turistično peljali z avtomobilom ter se podali veselo na pot.
 

 

Poiskali smo parkirišče, kjer lahko pustimo avtomobil, se pripravili za pot in začeli kolesariti. Torej, ko se pripeljemo do reke Mure v Spielfeldu se držimo levo.

 

Takoj za reko zavijemo levo na urejeno asfaltirano kolesarsko pot, ki se imenuje Murradweg, z oznako R2. Table so zelene, na kateri je narisano kolo in smer poti v katero pojdemo označeno s kilometri do prve želene destinacije.  

 

Bilo je vroče jutro in nismo si zadali velikih ciljev, saj navsezadnje je pa res vseeno do kod se pripelješ, le da je zanimivo. Takoj, ko se pripelješ na kolesarsko pot, smo ugotovili, da nas bo ves čas poti zares spremljala reka Mura na levi strani, ki se ta dan ni pokazala v svojih najlepši lepoti, saj je bil prejšnji dan velik naliv in zato je bila voda blatno umazana.

  

Na začetku bi rada opozorila na previdnost vožnje, saj kolesarji tukaj vozijo zelo hitro. Priporočam vožnjo po desni strani, da pustimo levo stran za nasproti vozeče kolesarje, le tako se lahko izognemo morebitnemu trčenju, ki smo ga sami doživeli. Neprevidnost kolesarske in neprilagojena vožnja, velika hitrost nasproti vozečega kolesarja sta povzročila majhno nesrečo.

 

Na srečo brez poškodb, pa vendar z grenkim priokusom, saj smo prevozili šele par kilometrov. No, ker poškodbe niso bile hude smo pot nasmejano nadaljevali. Narava te tako prevzame, da pozabiš, tudi na tisto najslabše. Veliko ljudi kolesari po tej poti, vsi nasmejani, prijazni, navdušeni sami nad seboj in drugimi kolesarji, se prijazno odzivajo na vsakega mimoidočega. Vozimo po senci v prijetno ohlajenem gozdičku.
 

Prikolesarimo do prve elektrarne (nadalje smo jih srečali še veliko). Za elektrarno se nam ponuja prva postojanka.

 

Na eni strani lepo opremljen kotiček za nakup pijače, med drevesi pa postavljene mize in stoli, kjer se lahko mirno skrijemo pred vročino in popijemo kakšno pivce. Pot nas pelje dalje, čez mostiček, kjer nas pričaka lepo ohranjeno staro kolo, ki se baha na samem mostu.

 

Še vedno vozimo po senci, kasneje nas podvoz pod glavno cesto spelje mimo glavne ceste na drugo stran. Tukaj zmanjka gozdov in odpre se nam neskončna ravnina. Desno so gozdovi, levo pa travniki. Poti ne moremo zgrešiti ali zaviti v kakšno drugo smer, saj nas lepo opremljene table spominjajo, kje smo in koliko imamo še do želenega cilja.

 

Tukaj pot počasi skrene iz mirne kolesarske poti in nas popelje na most z avtomobilskim prometom, kjer pa so še vedno mislili na kolesarje in čez most speljali kolesarsko cesto. Tukaj sem pomislila, kako zelo neugodno bi se pri nas končala takšna cesta. Verjetno bi kolesarske ceste na mostu zagotovo zmanjkalo in bi se ponovno pojavila šele na drugem koncu. Tukaj pri prečkanju mostu, smo si lahko zares ogledali kako zelo umazana je bila voda, saj smo se peljali čezenj.
 

Prečkamo most in se ustavimo pri še eni elektrarni, ki je imela ob poti postavljen lesen mlin. Obronki travnikov so nam ponujali prekrasne cvetlice, ki jih ne moreš kar tako pozabiti.

 

Najlepši del poti je bil zagotovo, ko smo prikolesarili do pravcatega nasada lilij, oranžne barve, ki so ponosno dvigale svoje glave in očarale prav vsakogar, ki je prikolesaril mimo. Kako malo je treba, da se človek ustavi in se zamisli nad lepoto rož in narave.

 

Števec nam je kazal že kar nekaj prevoženih kilometrov, pa še vedno nismo srečali prav nobene vasice. Zato je bil že čas. Pripeljemo do vasice z zgledno urejenimi hišami in ogromnimi nasadi bučnih in koruznih polj. V takšni razsežnosti nudijo prav prijeten pogled.

 

Pa vendar, ko misliš, da ni lepše vasi, se pripelješ do naslednje, kjer se ti zdi, da vsaka hiška s svojo okolico tekmuje, katera bo lepša. Vsaka od teh hišic bi lahko bila moja sanjska, v vsako sem se v trenutku zaljubila. Ljubezen na prvi pogled, ko vidiš kako zelo z srcem in dušo so urejene. Vsak detajl ima svojo zgodbo in enkrat bi jo bilo zares lepo slišati, se poglobiti, se zaljubiti …

 

Pa vendar, kolesarimo dalje, saj to je bil naš današnji namen.

Mura je bila še vedno z nami, pa še nekdo nam je prečkal pot. Račke so se glasno in jasno oglašale ter ponosno racale.

 

Kaj so hotele povedati ne bomo nikoli izvedeli, saj smo nadaljevali pot. Prikolesarili smo do požetih pšeničnih polj, ki lahko mene očarajo bolj kot karkoli.

 

Tista rumena topla barva mi ponuja domačnost, tisti topel žarek sreče. Takrat ti je pri srcu lahko samo toplo in nikakor, nikakor ne bi hotela, da bi se mimo teh polj kar tako odpeljala. Pšenica je bila požeta in na njivi je ostala samo rumena podlaga, katero je krasila slama povezana v bale. Ne vem, če si lahko predstavljate kakšen fascinanten pogled lahko nudi takšno polje, če je v tako velikem obsegu. Pogledaš levo in desno, pa ne vidiš ničesar drugega kot slamo požetega žita. 

 

Pa se naša pot bliža koncu. Pripeljali smo se do Lipnice in ugotovili, da potrebujemo počitek. Počitek za zasluženo osvežitev. Nazaj nas čaka dobrih 25 kilometrov, ki se jih ne bojimo, ampak se jim z veseljem postavimo na proti, saj nas čaka še toliko lepot.

 

Naslednjič … naslednjič pojdemo do izvira in navzdol, ali pa iz Spielfelda proti Radgoni. Kdo ve, kam nas bo naslednjič odpeljalo.

Petra Poštrak