Zanimivost: Tojzlov vrh se nahaja na Kozjaku v bližini Sv. Križa nad Mariborom (Gaj nad Maribor, katero pot že poznamo). Z razgledišča pod Tojzlovim vrhom z višino 703 m bomo opazili pogled v same Slovenske gorice. Strme lege na severni strani Tojzlovega vrha so ljudje prepustili gozdu, tiste malo manj nagnjene lege so namenjene pašnikom, njivam in sadovnjakom. Malo niže pa so te lege nasajene z vinogradi. Kozjaška krajina je zanimiva, ponuja nam gozdno učno pot, kjer lahko spoznavamo kamnine, tla in gozdove. Poleg lesa, ki je eden večjih virov teh krajev, nudi okolica sprostitev v objemu krošenj, rekreacijo, gobarjenje, ujetje različni čudovitih naravnih utrinkov, pobiranje kostanjev …. skratka nudi vse to, kar v današnjem času zaposlen človek potrebuje.

Prepričana sem, da sem vas po teh uvodnih stavkih zagotovo že nehote povabila, da se popeljete z menoj v ta prijeten kotiček in prav gotovo se je v vas prebudila želja po nečem novem, nepoznanem in prijetnem. Pojdimo, ali raje popeljimo se skupaj na to pot.

Imejte na znanje svojo kondicijo. Če jo imate obilo na zalogi, potem se kar od doma odpravite na pot, skozi Maribor v Brestrnico, kjer pri tabli Gaj zapeljimo iz glavne ceste. V primeru, ko pa ste turistične narave v našem koncu ali vam primanjkuje kondicije, pojdite do table Gaj z avtomobilom in tukaj začnite današnjo dogodivščino. Če se spomnite opisa kolesarskega izleta Gaj nad Mariborom, potem to pot že poznate, vsaj delno. Tukaj smo se skupaj že peljali, vendar bomo tokrat po nekaj kilometrih iz znane poti skrenili desno v smeri Tenis Log. Tako se zapeljemo iz asfalta na utrjeno makedamsko cesto, meni osebno bolj priljubljeno in povšečno.

Pot se rahlo vzpenja, brez kakršnih naporov in hujšega potenja. Vozimo se mimo kmetij, ki nam ponujajo spoznavanje življenjskih okolij, raznih polj, travnikov, sadovnjakov, vrtov, vinogradov in gozdov. Na desni strani nas velik znak v obliki loparja opozori, da smo na pravi poti.
 

Čez 500 metrov na levi strani vidimo tablo Tojzlov vrh, zato moramo skreniti levo v strm klanec z težje obvladljivo makedamsko cesto.

Vzpon je kar zahteven in tisti z manj kondicije bodo imeli tukaj težave. Če tudi ne zmorete, ne se predati, stopite iz kolesa in se podajte peš naprej. Zagotavljam vam, da se splača. Vmes med potjo, nam družbo delajo krave, ki nas radovedno opazujejo izza postavljenih pastirjev.

Še dobro, drugače bi jaz zagotovo odkolesarila nazaj proti začetku poti.

Klanec ne spusti kar tako. Ko nas mišice že pošteno bolijo, v daljavi vidimo vrhe hribov in tako vemo, da smo najtežji del prevozili.

Zapeljemo levo na asfaltirano cesto, ki nas odpelje proti cerkvi Gaj nad Mariborom. Držimo se desno čez travnik mimo kmetije s spuščenimi psi, zato previdnost ni odveč in se priključimo glavni cesti, ki nima drugega izhoda kot pot k cerkvi.

Pri cerkvi nadaljujemo proti kmetiji Korošec. Smo že tako lepo visoko, da imamo prečudovit pogled na zanimiv način poselitve in rabe zemljišč v teh krajih.

Čeprav bi bilo prav prijetno zaviti na kmetijo Korošec, se odpeljemo naprej, saj je naš cilj še nekje dalje. Ponovni vzpon nas pripelje v gozdiček in nas prijetno ohladi. Ko mislimo, da se ne moremo več dvigniti višje, nas vedno znova preseneti kakšen klanec. Ja in tudi teh je enkrat konec, vedno enkrat pridemo do cilja. Zadnji vzpon proti koči na Tojzlovem vrhu.

Zasluženo smo obsedeli in si privoščili vitamine, takšne ali drugačne. Ohladili smo si telo, nadihali smo se svežega zraka ter se odpravili proti domu. Vendar nismo ubrali enake poti spusta.

Pri prvem spustu pod kočo, bodimo pozorni na ostri desni odcep po grobi makedamski poti, ki vam bo zagotovo pretresel telo. Iz takšne adrenalinske poti se pripeljemo na travnik s prekrasnim pogledom na nam že znan Urban in širšo okolico.

Vedno se v takšnih trenutkih ustavim, predvsem zato, da pogled ovekovečim, da mi ostane, ne samo v srcu in glavi ampak mi ponudi pogled na te lepote tudi kdaj drugič, mogoče v mrzlih zimskih dnevih. Res je, da spust tukaj prekinemo, pa vendar, če smo na takšni turi izključno enkrat samkrat in ne vemo, če bomo sem še zašli, se pogled zagotovo izplača. Vedno bolj se spuščamo v dolino, vedno več je kmetij in vedno bolj moramo biti previdni. Ker je Tojzlov vrh dosegljiv iz več strani, moramo vedeti, da tudi iz smeri našega spusta v nasprotno smer prihajajo pohodniki, zato bodimo pozorni tudi na te.

Ko prečkamo potok se nadaljuje že znana asfaltirana pot, levo navzdol proti avtomobilu.

Pravijo, da šport krepi človeka. Jaz pa sem v teh letih kolesarjenja spoznala, da šport človeka krepi le fizično, vse tiste lepote, ki nas spremljajo med »športanjem«, pa nudijo psihično moč.

Če ni časa ali vremena, da bi se podala na kolo, mi nekaj manjka. Manjka mi sonce, ki neusmiljeno peče, pa mi vendar nudi toploto in energijo, manjkajo mi gozdovi, ki s svojo zeleno krošnjo ponujajo varno zavetje, manjkajo mi rože, ki ponosno dvigujejo glave, ko se pelješ mimo njih in te s čarobnim pogledom očarajo, da se ustaviš in jih fotografiraš, manjka mi ptičje petje, ki tako zelo nevsiljivo preglasi zvok avtomobila im mestni vrvež …. Manjka mi vse to, ker vsaj za tistih nekaj trenutkov diham s soncem, gozdovi, rožami in pticami, takrat sem del njih in nihče ti ne more do živega, pedala pa se kar sama obračajo. Upam, da se srečamo ponovno, na še kakšni kolesarski dogodivščini.

Petra Poštrak