Kolesarski izlet Istra - Poreč
 

Verjetno zato, ker je ta trenutek najbolj priljubljena destinacija vsem užitka željnim, pa tudi zato, ker vem, da so naši sosedje uredili kolesarske poti po bližnji Istri tako, da kolesarimo z užitkom in brez skrbi, saj nas table in kažipoti spremljajo ves čas. Zgodnje vstajanje na morju zame ni nič novega. Če želiš tako ali drugače prebuditi svoje telo in narediti nekaj zase, potem je treba zgodaj vstati in se podati dogodivščinam naproti.  Takrat, ko vzide sonce, ko je morje še čisto mirno, kot bi še spalo, takrat ko popiha tista jutranja sapica in prinese vonj soli, vonj obale … takrat dragi moji, je najlepše odkolesariti proti ali z vetrom.

Moja pot se prične v Istri med Novigradom in Porečem, natančneje kamp Lanterna. Ker je destinacija ob morju, moramo biti pozorni na višino, saj štartamo praktično iz nule. Dvigniti se bomo morali za nekaj višincev. Lahko bi sicer izbrali kakšno pot ob morju, tako bi se izognili vzponov, ampak si bomo pustili takšne ture še za drugič.

 

Takoj, ko zapustimo kamp in prečkamo glavno cesto se nam prikaže kažipot, ki nas spelje iz glavne poti na stransko, saj teče točno ob glavni cesti, pa vendar toliko vstran, da avtomobilov skoraj ne slišimo in ne vidimo.

 

Vozimo med polji požetega žita, posajene koruze in artičok. Skrbno urejeni nasadi goric ponosno kažejo svoje grozdje.

 

Če na oko pogledamo levo in desno sama ravnina,  mi pa se počasi vzpenjamo vedno više. Večinoma je pot makedamska. Tu in tam srečam kakšnega rekreativca, večinoma tečejo ali rolajo.

 

Prve kamnite hiše me opozorijo, da sem prikolesarila do majhne vasica, ki je tako kot naše vasi sestavljena iz cerkve, pokopališča, trgovine in gostilne.

 

Vsaka cerkev in hiša ima svojo zgodbo in če bi se tukaj ustavila, bi zagotovo izvedela za kakšno novo, ki bi segala stoletja nazaj. Po vasici sem naredila nekaj krogov, da sem si jo dodobra ogledala.

 

Zanimivost: Zanimajo me predvsem stare hiše, ki imajo nekaj »tistega« v sebi. Že sam pogled na zgradbo ti pove več, kot si misliš. Ste se kdaj vprašali, kdo je živel pred stotimi ali več leti tukaj? Kakšno življenje so imeli? Predstavljam si staro ženico, ki zjutraj vstane, nahrani živino, v culico zavije kos kruha in jabolko ter se odpravi na njivo. Sonce, ki tako neznansko pripeka ji vsak dan znova reže brazde v obraz. Vsak nov dan se ji pozna na obrazu, vsaka guba ima svojo zgodbo. Žalostne oči ne govorijo o lepem življenju, ampak nam ponudijo žalost, trdoto in samoto. Med delom pod oljko pomalica kruh in jabolko. Pozno je že, zato se odpravi domov, kjer jo ponovno čaka delo. Šele ko se stemni konča z opravili. Prijazna muca se ji smuka okoli nog. Sveže pomolzeno mleko pristavi na staro peč, nekaj pa ga odstopi svoji sostanovalki, ki za zahvalo prijazno prede. Star udoben naslanjač ji nudi nekaj trenutkov počitka. Usede se in pogleda naokoli. Zazre se v sliko mladeniča, ki bi moral biti danes tukaj z njo. Pa ga že tako dolgo ni več. Ostala je le žalost… takšne ali drugačne zgodbe se skrivajo za vsakimi vrati, vsake tako stare hiše, ki jo pogledam.

 

Čas je, da pojdem naprej. Iz vasi me kolesarska pote spelje na glavno cesto Novigrad – Poreč.

 

Cca 500 m kolesarim po tej glavni cesti. Ponovno me tabla opozori, da zavijem desno na kolesarsko makedamsko pot. Zdaj se ne dvigujemo več, ampak kolesarimo po ravnini,  ki se začne počasi spuščati. Morje je na naši desni strani, glavna cesta pa na levi.

 

Lepo speljana trasa nas pripelje do Poreča. Zrak se še ni dodobra zagrel, zato je počitek na klopi ob morju pravo razvajanje. Z zanimivostjo lahko svojo radovednost osredotočiš tja, kjer je najbolj zanimivo, tudi zbujanje rakovice.

 

Tukaj predlagam, če ne poznamo samega mestnega jedra Poreča, da se odpeljemo po teh ulicah, saj nam v jutranjih urah, ko še ni ljudi, nudi lepo doživetje. Kolikokrat pa imamo priložnost se popeljati po drsečih pohodnih kamnih, ki krasijo ulice v Poreču. V nasprotnem primeru se odpravimo nazaj. Pot ni več tako enostavna, ker se ves čas vzpenja, pa tudi sonce je že dobilo svojo moč. Ko prikolesarimo do točke, kjer se vrnemo na glavno cesto se še ne odpravimo domov, ampak zavijemo desno v rahel hrib proti vasi Tar.

 

Ponovno si lahko ogledamo eno od starih vasic. Ko prikolesarimo na sam vrh te vasice, se nam ponuja prekrasen pogled po Istri.

 

Da je res jutranja ura so pokazale tudi živali, ki se še niso dodobra prebudile, ene lenarile, druge pa so se v pričakovanju razgledovale okoli.

 

Vračamo se po enaki poti, le da tokrat skoraj da ne potiskamo pedal, saj se spuščamo proti morju. Števec bi nam pokazal približno 35 km mirne morske vožnje.

 

Najlepša misel današnjega kolesarjenja je, da odložim kolo in zaplavam v toplo morje. Dan se je šele začel in prvi turisti so se začeli prebujati, mi pa imamo za seboj srce polno doživetja in prekrasnih spominov.

 

Petra Poštrak