Kolesarska pot Pohorje - Trikotna jasa
 

Zanimivost: Pohorje nam ponuja številne atraktivna adrenalinska doživetja, kjer najde vsaka duša svojo oazo… mir, sprostitev, rekreacijo. Očarajo nas številna jezera in potoki, gozdovi, jase, pašniki. Različne živali nam bodo zagotovo prečkale naše poti. Koče, domovi nam nudijo gostoljubje domačnosti z različnimi dobrotami hrane in pijače. Pozimi je zagotovo eden najatraktivnejših športov na Pohorju smučanje, vedno bolj pa se razširja tudi tek na smučeh. Takoj, ko sneg izgine se pojavijo prvi pohodniki in kolesarji, ki lahko vrh Pohorja (1543 m) dosežejo iz različnih začetnih točk. Takrat, ko pa si želimo samo sprostitve, razvajanja in uživanja nas turistična središča in različne koče razvajajo z golfom, bazeni, wellness centri, sprostitve ob masaži … skratka Pohorje nam ponuja lepote neokrnjene narave.

 

 

Lahko pa se iz vseh koncev Maribora in okolice tudi pripeljemo s kolesom. Skratka, ko smo pri Betnavskem gradu, se po desni strani ob glavni cesti proti Razvanju peljemo do table, ki nam kaže smer Vinski Hram.

 

Tukaj zavijemo desno po asfaltni cesti v ozko ulico. Pot se vzpne, vendar se ne prestrašite takoj, saj vzpon ni tako hud in dolg kot zgleda, le malo poguma, volje in kondicije je potrebno. Tolikokrat sem zelo vesela, da so boljša kolesa opremljena z dobrimi menjalniki, saj nam veliko olajšajo kolesarjenje, ko se soočamo z vzponi.

 

Počasi zapuščamo naseljeno ulico, desna stran je že obdana z gozdovi, leva pa nam ponuja pogled na tenis igrišče in nakupovalne centre predmestja Maribora. Ker vzpon ni tako nežen se v kratkem času dvigujemo kar visoko. Obdajo nas temni gozdovi, cesta postane makedamska in prijetno hladna.

 

 Vijejo se zavoji eden za drugim. Ko že misliš, da se bo cesta zravnala in nam pustila vsaj malo zadihati nas za naslednjim zavojem čaka ponovni klanec in zgodba se kar nekaj časa ponavlja. Tukaj ne srečamo skoraj nikogar. Če se na pot podate med tednom, boste zagotovo kolesarili sami, oziroma z družbo, ki jo pripeljete s seboj. Za vikend, pa boste morda srečali kakšnega kolesarja ali pohodnika.

 

Počasi pot postane bolj položna pri kmečkem turizmu  Vinski hram,  katerega tabla nas je v dolini usmerila na to pot.

 

Ob cesti nas na pravilno pot opozarjajo table pohorske kolesarske transverzale, ki pa so včasih tako zelo preveč prekrite z vejami in travo, da jih je res težko slediti.

 

Zelo smiselno bi bilo te table osvoboditi in jih pokazati tistim, ki jih potrebujejo, da lahko brez skrbi nadaljujejo pot v pravi smeri. Takoj, ko smo mimo kmečkega turizma in mimo »skrite« table, zavijemo desno.

Pot ni več tako strma, prav prijetna je in če imamo na zalogi vsaj malo kondicije, lahko kolesarimo kar z dobrim tempom, čeprav je teren makedamski z velikim kamenjem, raznimi brazdami od dežja in vode, razrit od spravljanja lesa iz gozda … saj vemo, da je po takem terenu težje kolesariti kot po asfaltu. Zgubimo več moči, noge bolj trpijo, močneje pritiskamo na pedala, s tem je srčni utrip večji, postanemo zadihani.

 

Predlagam menjavo v nižje obrate, da gonimo lažje in si ne obremenjujemo mišic. Tako bomo na vrh prišli zadovoljni in z željo po novem vzponu. V nasprotnem primeru te poti ne bomo več speljali.

Vendar še nismo na cilju. Po slabih desetih kilometrih prikolesarimo do bazena z vodnim zbirališčem na desni strani, naravnost pa že vidimo sedežnico, kočo na Trikotni jasi in adrenalinski park.

 

Kratek vzpon in uspelo nam je. Zagotovo vas bo, še preden se boste nadihali, očaral pogled na mesto Maribor, ki se ponosno razprostira pred našimi očmi.

 

Za nami je pešpot proti vrhu Pohorja. Desno in levo gozdovi, naravnost pa travniki, ki pozimi služijo za smučišča rekreativcem, pa tudi kot proga za svetovni pokal v ženskem smučanju pod imenom »Zlata lisica«.

 

Na koči se lahko okrepčamo z raznimi domačimi specialitetami (lisičke z jajčki, zavitek z borovnicami, pita …) ali pa se samo okrepimo s kakšno pijačo. Vsekakor v meji razumnosti, saj nas čaka spust. In to kakšen spust. Odločite se lahko tudi za spust po progi, kjer smo se vzpenjali, se pravi iz smeri Razvanja.

 

Če pa želite nekaj novega in »adrenalinskega« potem pojdite za menoj. Pripnite si pasove, leteli bomo. Ne, saj ni tako hudo, je pa zelo nepremišljeno, da se na ta spust odpravite brez čelade in opreme, tako kot sem to naredila jaz. V primeru padca ne bi odnesla male poškodbe. Zdaj, ko vem kakšna je proga spusta po smeri Radvanja, bom naslednjič zagotovo opremljena s čelado.

 

Spust nas popelje po neurejenem makedamskem terenu, kjer moramo biti zelo previdni, zagotovo še bolj, če se peljemo prvič. Ko zapustimo prvi desni in drugi ostri desni ovinek, ne smemo spregledati poti na levi strani, ki strmo pelje v gozd. Tukaj je naša smer. Prav je, da se ustavimo in si pot, vsaj do kje vidimo, ogledamo in se šele nato odločimo, ali pojdemo po tej poti ali raje nadaljujemo po makedamu.

 

Mala želja poskusiti nekaj novega, se odpeljati čez korenine, listje in blato … mene zagotovo pritegne. Če tudi proge ne speljem v celoti na kolesu, ampak sestopom in par metrov kolo tudi potiskam, sem zadovoljna sama s seboj, saj ko pogledam nazaj proti vrhu, pomislim, da ni slabo.

 

Tisti, ki imate zapete pasove in bi radi leteli vam proga omogoča tudi to.  Spust traja kar nekaj časa, ampak še vedno prehitro mine, saj kar pozabiš na vse drugo, ker te teren zagotovo prevzame. Desno nas ves čas spremlja potok, ki zapolni tišino gozdu.

 

Ko se po takšni progi pripelješ iz gozda, si poln energije in še kar enkrat bi spust po takem terenu ponovil. Zunaj te čaka toplo sonce, jezero, klopca … lahko se usedeš in uživaš … pa ne gre, še kar bi leteli više in više … ja tako je to, ko enkrat človeka napade prava energije adrenalina.
 

 

 

 

Naslednjič zagotovo čelada in … varnostni pasovi. Pa srečno vožnjo.
 

Petra Poštrak