Kolesarski izlet Bibinje - Dračevac
 

In zakaj ne bi s seboj vzeli tudi vašega najboljšega prijatelja – kolo. Nekaj izmed mojih dopustniških dni sem preživela v majhnem kraju na Hrvaški obali z imenom Bibinje.
 

 Zanimivost: Bibinje spadajo pod Zadarsko riviera in se nahajajo med Zadrom in Sukošanom. Od starega mesta Zadra proti jugu, med jadransko magistralo in morjem se je usidralo mesto Bibinje, ki ima okoli 4000 stanovalcev. Premore kar štiri kilometre obale, ki ne služi samo za sončenje, ampak nudi idealne pogoje za sprehode ob morju. Ljudje tukaj vas bodo gostoljubno sprejeli in vam z veseljem in dobro voljo nudili prijetno in zadovoljno bivanje v njihovem okolju. Večinoma lastniki svoje hiše, apartmaje prepustijo čez poletje svojim gostom, ki jih s prijazno dobrodošlico vežejo na sebe. Kraj ima veliko majhnih in večjih trgovin, kampov, restavracij, ambulanto za nujne primere in lekarno. V samem kraju je zelo zanimiva etnografska zbirka cerkvenih predmetov iz 15. stoletja v cerkvi Sv. Ivana Krstitelja.
 

Kot sem že povedala je naš začetek majhna mirna vasica Bibinje. Nahaja se zelo blizu magistralne ceste, pa vendar tako skrita, da sploh ne veš, da obstaja. Iz Bibinj nas table, v vsakem primeru povedejo na glavno cesto. Za seboj puščamo hiše in hišice, stare in nove vile, domačije, ki pasejo ovce in domačije, mimo katerih te spremlja lajež psov in čudno oglašanje osličkov. Vsak košček rdeče zemlje je večinoma obdelan. Zdi se mi, da kar garajo za tisto malo zelenjave in sadja, ki jim ga ta zemlja na koncu le ponudi.
 

Držimo se smeri Šibenik. Ne, ne bomo se odpeljali v Šibenik, ampak bomo glavno cesto po nekaj kilometrih prečkali levo proti kamnolomu smer Babindub, vasica Dračevac Zadarski. Pot smo pričeli čisto na obali. Predstavljajte si, da smo tukaj na najnižji točki in vse kar bomo prekolesarili bo višje od nas. Cesta se čisto narahlo vzpenja. Pred kamnolomom zavijemo v smeri Babindub levo.
 

Tukaj se naša cesta vzpne. Po nekaj kilometrih moramo prekolesariti dva ostra in strma ovinka. V zelo kratkem času se dvignemo na najvišjo točko.
 

Takrat se nam odpre tisti pogled. Desno nizko grmičevje, z vmesno rjavo od sonca požgano travo. Levo pot, ki nas vodi proti vasici Dračevac Zadarski in nas vabi z veličastno belo cerkvijo.
 

Naravnost pod nami ravnina in še enkrat ravnina, potem pa kot bi te nekaj zaustavilo se ponosno dvigne Velebit. Ne moreš odmakniti pogleda, ker je prečudovit. Pa vendar se obrnem nazaj in dvakrat lahko ugibate, kakšen pogled je za nami.
 

Prvi pogled nas ustavi na ruševinah stare cerkve, župniškega poslopja in opazovalnega stolpa. Vse zidano iz kamna. Mislim, da niso premaknili niti delčka porušenega kamenja, saj vse stoji na mestu kot pred leti. Ohranjeno za zgodovino, za nas, ki se nam naježi koža, ko se pripeljemo na ta kraj. Pika na i je zagotovo oklepno vozilo, ki stoji pred ruševinami. »Krasi« ga barva rjavečega železa. Če ne bi bil to vojno oklepno vozilo, bi rekla, da je prav ponosen tukaj na tem mestu, ampak, nekako se mi to ne zdi ravno primerna beseda, da bi opisala oklepno vozilo. Vsekakor zanimiv za fotografiranje tako ali drugače. Z malim grenkim priokusom, ko stojiš zraven njega, pa vendar. Za spomin.
 

 

Zanimivost: Dračevac Zadarski je majhna vasica z nekaj hišami in cerkvijo. Pogled ti ponese dobesedno na vse strani sveta. Z hrbtom je obrnjen na Velebit in njegove obronke, z licem pa obrnjen proti mestu Zadru in jadranskimi otoki. Vasica ima zelo malo prebivalcev, saj so se večinoma selili v večja mesta. Vračajo se samo na praznike in poleti. Baje tukaj živijo ljudje trdih rok in mehkih duš. Zagotovo morajo tisti, ki so tukaj ostali trdi delati, pa vendar so prijazni, nasmejani in gostoljubni. Največja znamenitost te vasice je, da so ohranili ruševine stare cerkve in župnijskega poslopja, ki se je uničilo med vojskovanjem na Hrvaškem. Pogled na oklepno vozilo, ki so ga tukaj pustili kot znamenitost te vsakič, ko ga pogledaš odpelje v razmislek. 

Popeljati se po vasici, ki ne vem, če premore več kot 20 hiš je nuja. V samem središču vasice stoji cerkev. Zgrajena iz belega kamna.

Opaziš jo tudi iz doline, iz morja. Že tam ti zbudi pozornost po ogledu. In če si ravno na tem mestu, se zagotovo odpelješ do nje. Veličastna je, narejena pa je bila prav zaradi porušitve stare. Do vasice sem med dopustom kolesarila kar nekajkrat, vendar nisem imela sreče, da bi bila odprta in bi si lahko ogledala tudi njeno notranjost.  Ravno od cerkve nas pot vodi navzdol. Tukaj se lahko odločimo ali se obrnemo in pojdemo nazaj, ali pa pot nadaljujemo. To se storila jaz. Pot sem nadaljevala in ugotovila, da me pelje proti Zadru.

Po spustu v zadnjem križišču sem se usmerila proti Bibinjam in ne proti centru mesta Zadar. Po nekaj kilometrih obupne vročine na asfaltu in ob magistralni cesti, končno prikolesarila do odcepa, kjer sem se spustila proti Bibinjam. Tukaj so me pričakali borovi gozdički in nepozaben vonj le teh. Zadnja postojanka je bila obala. Kolo sem naslonila na kamne in naredila nekaj fotografij.

Današnja tura je bila za menoj. Zadovoljna. Moje dopustovanje se ne sestoji iz sončenja od jutra do večera na plaži, pa tudi ne od jutranjega zbujanja z glavobolom na prostem, kakor to počne večina »čagatorjev« na jadranski obali. Življenje je gibanje. Za kakšno gibanje in v koliki meri se odločiš, si zagotovo sam zaslužen za to. Žal mi je samo gledati tiste, ki tega ne počnejo, ki pridejo na obalo res samo »ponočevati«. Ali ni lepši čar, da nekaj doživiš, da si razgibaš telo in okrepiš dušo. Pa ne rečem, da je vedno tako zelo prijetno. Tudi manj prijetne dogodivščine se ti lahko pojavijo na poti. Ampak o tem drugič. Tokrat bodimo zadovoljni in pojdimo počivat. 

Petra Poštrak