Začnemo iskati sončne žarke in se jim dobesedno nastavljamo, da ujamemo še tisto malo topline pred mrzlo pripravo na zimo. Sonce nam daje energijo in prav je, da bi se je zaužili za vse tiste mrzle mesece, ko moramo po toploto stopiti pred peč in se tako ogreti. Prav pa je tudi, da se gibljemo, saj nam gibanje daje več odpornosti in manj je možnosti, da zbolimo. Pa vendar se to zgodi, tudi tistim, ki se gibljejo. Dejavnikov za zdravje in proti je toliko, da jih enostavno ne moremo spremljati, zato pač, ko smo zdravi uživajmo to zdravje in pojdimo v naravo.

Podajmo se na kolo iz smeri Maribora – Pobrežja – Brezja – Dogoš – Dupleka, čez griče proti Metavi v Malečnik nazaj na Pobrežje.

Na začetku nas čaka kar malo neprijetna asfaltirana prometna cesta. Iz Maribora proti Pobrežju nas vodi kolesarska pot. Kot že tolikokrat bom začetno točko izbrala nakupovalno središče Europark. Iz parkirišča zavijemo desno proti Pobrežju, po že prej omenjeni kolesarski poti. Prečkamo prvo križišče in se peljemo mimo črpalke. Prikolesarimo do blokovskega naselja, kjer nas obvezna smer preusmeri desno.Za seboj puščamo na desni strani trgovino Tuš in na levi trgovino Mercator. Pri semaforiziranem križišču zavijemo levo na Dupleško cesto. Tukaj zmanjka kolesarske poti. Bodimo previdni, cesta je ob »špicah« zelo prometna, pa tudi drugače ni varna. V prvem semaforiziranem križišču vas zapeljem desno v gozd, da sem vsaj nekaj kilometrov znebimo prometne ceste. V gozdu ni težave z orientacijo, saj čez gozd vodi samo ena ravna cesta, je pa zato užitek nepopisljiv, saj se vozimo po mehkem terenu. Tu in tam nas preseneti kakšna korenina, ki nudi vožnji malo razburljivega duha.  Iz gozda se pripeljemo na asfalt, še vedno vozimo ravno, mimo vrtca, šole, zdravstvenega doma in cerkve. Pri cerkvi zavijemo levo proti križišču. Tukaj v križišču ne zavijemo desno proti Dogošam, ampak se odpeljemo čez križišče, ponovno na stransko pot, ki nas bo preko Zrkovc popeljala proti Dupleku. Kolesarimo ravno, vse dokler ne zagledamo mostu. Prečkamo ga in že smo v Zrkovcih. Smer poti desno. Cesta nas pelje med samimi njivami, kjer lahko v tem času srečamo posajeno koruzo in buče.

Verjemite mi, zanimiv in lep pogled. Ko se polja končajo se prične naselje, ki nas pelje  vse do kapelce. Pri kapelci priporočam zavoj v desno na glavno cesto in v glavnem križišču levo. Ponovna previdnost, vendar le še nekaj kilometrov.

Po prečkanju reke Drave čez most, pazimo, da ne zgrešimo levega odcepa v hrib takoj za gostilno Splavar. Tukaj nas čaka kar težek vzpon in je prav, da se pred tem malo nadihamo ali pa se čisto počasi podamo proti vrhu. Od tukaj naprej nas čaka zelo razgibana cesta, a zanimiva pot. Prav toliko kolikor bomo prikolesarili v hrib se bomo tudi spustili, zato je dobro nekaj moči in volje pustiti tudi za pot proti koncu.

Tako kot sem rekla, po vzponu sledi kratek spust, držimo se leve smeri, do križišča, kjer zavijemo desno proti Zimici.

Ponovni vzpon med gozdovi. Kakor hitro pripeljemo na vrh smo poplačani s prekrasnim razgledom proti cerkvi v Koreni. 

 

Malo naselje hiš iz leve in desne, ozka cesta, polna otrok in živali ter hitrih voznikov. Pogled na kapelico in table proti Grušovi nas opozorijo, da zavijemo levo. Desno pelje pot proti Jablancam.

Strm spust in strm vzpon, mimo nasada breskev, ki pa so ta čas že žal pobrana.

Na vrhu nas čaka prelep gozd, oblečen v prelepe jesenske barve. Ne moreš si kaj, da ne stopiš iz kolesa in si spočiješ pogled na rumeni, rdeči in rjavi barvi listov.

Krošnje polne in bogate se bahavo širijo pred nami ter jemljejo sapo. Kako je lahko narava čudovita, kako lepo se obarva brez čopiča in slikarja. Pomislim, mogoče so letni časi slikarji, čopiči pa vreme. Zanimivo.

Po ovinkastem spustu in še bolj ovinkastem vzponu zavijemo desno. Po nekaj časa nas na levi strani pričaka pogled na Pohorje in malo bolj naprej pogled na Avstrijo in že bele Koralpe.

Sledimo samo glavni cesti. Če potrebujemo počitek ni lepšega kot se ustaviti kje ob cesti in se samo zazreti v dolino proti Mariboru in Pohorju.

Ure bi lahko človek tako sedel in občudoval naravo in mir tukaj naokoli. Moj postanek je domačija mojega očeta. Tukaj zagotovo najdeš prostor, kjer se lahko spočiješ.

V gozdu, med gobami in kostanji, ob majhnem ribniku ob pogledu na lokvanje in ribice, na bližnji postavljeni opazovalnici, na travi ali kamnu … lahko se osvežiš z orehi ali jabolkami, pa tudi drugim letnim časom primernim sadjem, ki že leta raste tod okoli.

Malo se je ustavil čas, pa vendar, tudi če so drevesa stara in imajo že krhke veje, obrodijo tako, da človek ne more verjeti. Tu in tam se na sadežu pozna, da ni zavit v tiste lepe umetne barve, pa vendar veš, da je zdrav in naraven. Prav je, da vedno bolj cenimo tisto, ki zraste samo brez umetnih pripomočkov.

Spočiti, siti in nasmejani se odpeljemo naprej. Glavne cesta nas vodi proti cesti, ki se pripelje iz Malečnika v smeri Pesnice. Na križišču s to cesto zavijemo levo proti Malečniku. Rahel vzpon in odpre se nam tisti pogled, ki smo ga zadnjič doživeli, ko smo se peljali na Gorco. Iz že znane poti se prvo toplo oblečemo, šele nato se spustimo v dolino. Spust je kar dolg, ovinkast in zanimiv. Ko se peljemo skozi Malečnik, levo prečkamo most proti Pobrežju. Tukaj se bomo razšli. Vi greste v Maribor, jaz pa v Brezje. Pa nasvidenje do naslednjič.

 
Če želiš prespati, si lahko rezerviraš tudi prenočišče!
Preveri prenočišča v Mariboru!