Ko si enkrat na slovenski obala je »greh« ne stopiti na kolo in se podati raziskovati okolico. Podeželje naše primorske je lahko prav tako lepo kot samo morje. Ne diši sicer tako, ampak popolnoma drugače. Ima tisti domač priokus, saj veste, ko vidiš vinske trte, se ti v ustih kar nabere slina in mogoče, če se tako zelo poglobiš lahko čutiš okus tistega temno rdečega refoška. Ima tisti domač priokus, saj veste, ko vidiš vinske trte, se ti v ustih kar nabere slina in mogoče, če se tako zelo poglobiš lahko čutiš okus tistega temno rdečega refoška.

No pa se skupaj podajmo na pot iz Portoroža na Korte.

Avtomobil lahko pustite kjerkoli v Portorožu ali okolici. Osebno sem pot pričela kar pri turistično informacijskem centru na cesti Obala. Nadaljevala sem pot proti Luciji. Na desni strani nas spremlja morje, na levi pa se dviga portoroška naseljena stran. Po slabih dveh kilometrih prometne ceste se priključimo na hitro cesto Vinjole - Seča. Na levi strani nas opozori tabla, da moramo zaviti levo na cesto Korte. Pot se začne rahlo vzpenjati. Pripeljemo se mimo kmečkih hiš, ki spominjajo na leta nazaj. Prehiteli so me morda trije štirje avtomobili.

Tišina, ptički in gričevje me je spremljalo ves čas. Pozornost od prečudovitih barv narave so me odvrnili samo pozdravi prijaznih domačinov, ki so že pridno vezali vinograde, pripravljali zemljo za sajenje, nekateri so tudi že okopavali prve pridelke. Vsaka hiša ali hišica ima napis: »prodam olivno olje«, »prodam domače vino«. Tako zelo živijo s svojo tradicijo in to ima svoj čar. Vedno bolj sem bila visoko in čas je bil za sestop in pogled na desno, kjer se mi je odpiral pogled na slovensko primorje in stare soline. Oljčni nasadi, cvetoče drevje, visoke ciprese, star vodnjak, vinogradi ... kaj si lahko človek želi še več?

Po tako zelo prijetni poti sem prišla v malo naselje strnjeno pozidanih hiš, prava slemenska vas z razgledom na alpski in dinarski svet. Pozdravil me je lajež psa, ki pa je svojo slabo namero hitro popravil z miganjem repka. Rahlo se držimo desno in že smo v središču Kort. Cesta se malo spusti proti gostilni Korte (na levi strani). Na desni je majhen »trg« in stara kmetijska zadruga. Naravnost in strm vzpon peljeta proti cerkvi v katerem so baročni oltarji iz leta 1762, zato nam je ta vzpon poplačan, saj se pri rekreaciji še dodatno kulturno izobražujemo. Južno pobočje Kort so obdani vinogradi, med njimi od prej naštetih sadnih dreves kot so breskve, češnje, mandljevci rastejo tudi smogovci.

Spust do gostilne Korte in desno proti Izoli. Pot se nekoliko zravna in kar vztraja nekaj časa. Ker je bilo že proti popoldnevu in sonce ni bilo več tako močno, sem morala kar stopiti hitreje po pedalih, da sem se malce ogrela in pognala kri po žilah. Kar naenkrat se cesta začne spuščati in v daljavi se že vidi morje. Za seboj po ostrih ovinkih in res dobremu spustu puščamo vasi kot so Nožed, Malija, Cetore. Ker pa se pred nami tako lepo odpre morje in Izola v vsej svoji lepoti, verjemite, morate zapustiti kolo in narediti nekoliko fotografij, saj bi si v nasprotnem primeru zagotovo kasneje to nedejanje očitali. Zaključimo spust, se pripeljemo čez most, ki seka hitro cesto in že smo v ulicah same Izole. Po nekaj minutah smo na obali, pijemo kavico in uživamo.

Pot lahko zaključimo, če seveda imamo nekoga, ki bi prišel z avtomobilom po nas ali pa se podamo nazaj po isti poti, le da nas iz Izolske strani čaka kar velik vzpon proti Kortam.

Skratka, glede na svojo fizično pripravljenost se v naprej odločite kako boste pot nadaljevali. Vsekakor je izlet vreden vsake kapljice znoja.