Sobota zjutraj je in lagodno se odpravim proti Gorenjski. V sladkem pričakovanju se peljem: avto je poln dobre muzike, hrane in pijače, s seboj trogam tudi litoželezni kotliček za gobovo juhico ali golaž. Danes se pripravljamo na neobičajen žur - da nas ne bi preveč žulil povratek k družinicam in ženam sredi noči, smo se fantje odločili, da se najdemo na nevtralnem teritoriju, kjer bo vsaka takšna misel že vnaprej obsojena na neuspeh. Prav zato smo najeli kočo na Pokljuki. Smo precej pisana druščina, ki se od časa do časa spomni kakšne neumnosti. Tudi to mora bit in temu pravimo fantovanje.

Tokrat smo rekli, da se gremo odklopit nekam, kjer bo ravno prav prostora za šest komadov in psa, pa zelo važno nam je, da imamo čist zrak - in to v več pomenih. Tako smo tehtali med več alternativnimi lokacijami, ampak glede na budget in pol luštnih slikah sodeč, se nam je prav tale koča na Pokljuki tokrat zdela zelo primerna in vredna našega greha. Po hitrem postopku smo potrdili, še preden nam ugoden avgustovski termin na Pokljuki rezervira kdo drug. Sicer sta v koči dva apartmaja, mi smo vzeli zgornjega.

Čeprav mi ni bilo povsem jasno, kako se bom zgoraj na Pokljuki sploh znašel, sem našo brunarico za žur našel relativno hitro in brez težav. Ključe sem prevzel spotoma na Bledu, kjer sem se z lastnikom tudi pogovoril, kako in kam. Opis poti je bil tako jasen, da bi človek še na slepo našel.

Ko sem prišel v kočo, je bilo kar precej deževno, zato sem samo na hitro znosil vso robo v gornji, večji apartma za šest. Spodaj, v drugem apartmaju, so me prijazno pozdravili eni naši, ki so bili že več dni na Pokljuki. V gobah, jasno.

Najprej sem malo raziskal apartma. V kopalnici je toplo pod nogami, čutim, očitno se apartma nekako samostojno ogreva, verjetno na elektriko. V kuhinji je treba najprej priklopit hladilnik, da notri zložim pijačo.Vidim, da so tudi drva za šporget že pripravljena, tako da do prihoda kolegov nimam več česa prav pametnega za početi, kot da se s psom odpravim ven v dež. V dobri uri in pol narediva lep krog po pokljuškem gozdu - včasih je malo težje prehoden,  sicer pa je Pokljuka res lepa. ravno prav gosta hosta, da je podrast vsa zelena in mehka in sproti jem še zadnje borovnice, ki niso pobrane ali pa že zgnile. Gob na žalost ne najdem ali pa jih ne poznam.

Prehodila sva precej (Pokljuka je res ogromna) in zrela sva za povratek. Čas je, si mislim, za en džin tonik, ki se je v tem času ravno fajn shladil. Zdaj bo že počasi kakšen telefon zazvonil - fantje, ki prihajajo še z dvema avtoma, bodo ravno tu in ravno tako kot jaz, se bodo tudi oni spraševali, kam zavit. Pa niso, vsem je blo vse jasno.

Ni dolgo, ko smo vsi že gor in pregledujemo na Pokljuko prinešene zaloge: od mesa do suhih gob in zelenjave, preveč kruha (itak), delikatese vakve in onakve, nekaj nujnih začimb ... Vsak je še nekaj iz domačih zalog probral in vsem skupaj se zdi,  da bo nemogoče sprocesirat takšne količine hrane. zato se je kar lotimo. Najprej je na sporedu malček delikatesnega prigrizka in nato vzporedno že priprava gobove juhice, za katero so nam nekaj osnovnih sestavin, nabranih na Pokljuki, prijazno odstopili naši novi sosedje.

Če hočemo kuhat, bo treba najprej zakurit (ker električnega šporgeta ni, kar se nam zdi ful dobra fora, ugotovimo). Na dvorišču je drvarnica, polna suhih polen. Niti cepit jih ne bo treba, enkrat, ko bo zagorelo. Trske torej, edino za podkurit. In, ko nam uspe, ko zagori, je navkljub dejstvu, da je še (koledarsko) poletje, vseeno zelo prijetno. Avtomatično se vklopi tudi črpalka, ki ogreva radiatorje v sosednjih prostorih. Kuhinja je cel večer naš centralni družabno-kulinarični prostor in, ko je juhica enkrat pristavljena, se lahko posvetimo temu, zaradi česar smo tu. Predebatiramo opcije za družabnosti: s seboj imamo razne igre, karte, formulco na daljinsko, ma ni da ni! Škoda, ker zunaj še vedno pada, ker imamo s seboj tudi frizbi, ampak letos je pač tako ... Družba, ruknemo torej za začetek en Rizik?

In potem celo noč ... Ne bom na dolgo in široko. Lahko le rečem, da nam ni žal, da je bila na Pokljuki sobota tudi zvečer in ponoči deževna, kajti v koči nam je bilo vsem prijetno in toplo. Zbudili smo se v zares prekrasno sončno jutro, v apartmaju in okolici je bilo vse še čisto tiho. Eni smo pili kavico prej, drugi pozneje, kajti noč je bila res dolga. Ampak po kavi in zajtrku smo imeli časa še zmeraj ravno prav, da smo vrgli ta fizbi na sosednjem travniku.

Potem si v razpoloženju nismo bili enotni. Razdelili smo se - polovica junakov se je odločila, da bi raje ostali doma in podkurili pod kotličkom, polovica pa se nas je odpravila na pohod. S kužkom, ki je z nami vidmo užival pokljuške lepote, smo spotoma srečali družino na kolesih. Moram reči, da sploh ne edine kolesarje in zdi se, da je kolesarjenje tam lahko prijetno in predvsem ne prenaporno, ker je Pokljuka precej ravna planota. Tudi s cestami je precej dobro prepredena in ni bojazni, da bi morali kolesariti samo po glavnih cestah.

Za nas, ki si občasno želimo zašvicat tudi v hrib, pa je dovolj pešpoti. Tokrat smo krenili na bližnjo Lipanco, ki nas je videla v malo več kot dobri uri lagodnega sprehoda. Vmes smo srečali krave, ki so zbegale našega kosmatinca, vsi skupaj pa smo se ravno prav (beri turistično) nadihali. Ko smo se vrnili, nas je razpoložena druščina pričakala s skoraj pripravljenim kosilom in tudi pijača se nam je prilegla. Tako smo lahko preizkusili še zunanje ognjišče in čare pečenja mesnin na prostem. Mislim, da smo marsikateremu mimoidočemu z vonjavami začinili izlet na Pokljuko!

Pasalo je. Gozdraska koča na Pokljuki nas bo še videla, to smo kar takoj rekli. Morda tudi pozimi, smo modrovali, če bi se preizkusili v zimskih radostih?